Vedno me je strah športnih dnevov, kulturnih dnevov ali katerih koli dnevov dejavnosti, ki jih imamo izven šole. Vse moje sošolke so ful fajn in so vedno obkrožene z veliko drugimi puncami, jaz pa kot butelj stojim zraven in nevem, kaj naj s sabo. Zelo rada bi se z njimi pogovarjala pa nevem, kaj naj rečem, da me bodo opazile in se jim ne bom zdela neumna. Ponavadi sem zato raje tiho in se počutim neprijetno, ko stojim sredi množice ljudi, in se ne morem nikamor umakniti. Zgrabi me panika, ker ne morem zbežati od situacije in odstraniti svojih čustev (počutim se izločeno, nevidno in samo). Ponavadi, ko imam težave, se umaknem na samo in premislim o zadevi ali počnem nekaj, kar me sprosti in razveseli, če pa nimam te možnosti se počutim ujeto. Kadar se pojavi situacija, ko se počutim ujeto, ponavadi želim čim prej zbežati od tam, a se moje noge prilepijo na tla, z očmi začnem begati sem ter tja in iskati izhod. Če govorim, začnem jecljati ali odmikati pogled. V takih trenutkih bi najraje zakričala, ker se mi zdi kot da mi zmanjkuje zrak.
Ta panika se mi pojavi ob različnih situacijah. Včasih dvomim vase, si ne zaupam, se mi zdi da nisem dovolj dobra, me je strah mnenja drugih, se bojim, da bom ljudi razočarala. Pride kar naenkrat na primer med pogovorom (s prijatelji, sošolci, učitelji, neznanci …), ko sem ustno vprašana, ko imam govorni nastop ali nastop v glasbeni šoli. Ustrašim se vseh tistih oči, ki me gledajo in nekaj pričakujejo od mene in se bojim, da jih bom razočarala.
In vedno preden kaj naredim premislim dobro, ker nočem narediti napak in včasih preveč razmišljam o zadevah - overthinkam.
Zanima me, ali se to dogaja še komu, zakaj se mi to dogaja in kako lahko to preprečim. Je to kakšne vrste strah? Trema?
Hvala za vaš čas in potrpežljivost! Upam, da mi boste znali pomagati!

Lep večer vam želim