Tek
1
Hejj, no js grem jutr na atletsko tekmovanje, tek na 300m, in me je ful strah. Usakic k je ksna sportna tekma me ne strah, al da bom zadna, al da bom padla, vedno me nekej skrbi, in nevem kako naj se te treme znebim, ker je jutri, sploh jutri zeloo pomembno da se ne osramotim in ne naredim scene. Hvalezna bom za vsak nasvet:hugging:
Lp, WolfGirl:purple_heart:
Lp, WolfGirl:purple_heart:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hejla.
Le sprosti se in se potrudi po najboljših močeh.
Tudi če ti ne uspe si se potrudila.:heart:
Vso srečo!
Le sprosti se in se potrudi po najboljših močeh.
Tudi če ti ne uspe si se potrudila.:heart:
Vso srečo!
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
mi imamo tudi jitri atletsko tekmovanje....ne sekerej se.......jest sem vesno prva iz zadnje strani
0
DRAMA QUEN
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Živjo WolfGirl!
Najprej ti zaželim hitre noge in vso srečo na jutrišnjem tekmovanju!
Povsem te razumem, da te je pred tekmo strah. Pred stvarmi, ki so nam pomembne, nas je pogosto strah, kako se bomo odrezali in prav je tako, ker to pomeni, da nam je mar. Strah je lahko tudi neke vrste motivator, saj nam da zagon, da smo še boljši oziroma, da se za določeno stvar še bolj potrudimo.
Prav tako kot poznamo negativen stres, poznamo tudi pozitiven stres (rečemo mu eustres). V nas vzbudi ista občutja kot negativen (npr. globoko dihanje, nestrpnost, napetost), ampak ga doživljamo takrat, ko situacijo ne ocenjujemo kot grožnjo, ampak kot izziv. Takrat, ko verjamemo, da so naše sposobnosti in spretnosti večje kot zahteve in verjamem, da si aktivno trenirala in posvečala veliko energije ter časa teku, kar pomeni, da si na tekmo pripravljena.
Prav tako so pretekla dejanja najboljši napovednik prihodnjih dejanj, kar pomeni, da če si bila do sedaj uspešna na tekmovanju, je zelo verjetno, da boš uspešna tudi jutri.
Pri spoprijemanju s strahom pred tekmo je pomembno, da se fokusiraš na pozitivne misli, da si večkrat rečeš, da ti bo uspelo, da zmoreš in da bo vse vredu. Ker pozitivne misli vplivajo na čustva in pozitivna čustva vplivajo na pozitivno vedenje.
Zvečer se lahko tudi zamotiš z aktivnostjo, ki te sprošča - sprehod, pogovor s prijateljico, poslušanje glasbe, saj lahko tako odmisliš negativne misli o jutrišnji tekmi. Meni za sproščanje prav tako pomaga, da si v mislih slikam črnino oziroma prazen prostor. To je moj nevtralni prostor, s katerim nadvladam svoje (negativne) misli - v praksi to pomeni, da ko se mi prikrade misel, si jo v mislih pobarvam črno, da se poskušam v mislih prestaviti v povsem črn prostor brez misli - kot v vesolju. Več o takšnih tehnikam si lahko prebereš tudi na spletu, če v brskalnik vpišeš "čuječnost".
Bolj kot, da se osredotočaš na rezultat, se osredotočaj na celotno tekmo in na to, da boš na njej uživala. Razmišljaj o celotnem dogodku, kako fin bo jutrišnji dan.
Ne pozabi pa tudi na to, da se lahko tudi iz vsakega poraza nekaj naučiš in se okrepiš.
Ampak kot rečeno, verjamem, da ti bo uspelo! Sporoči, kako bo šlo.
Srečno!
Najprej ti zaželim hitre noge in vso srečo na jutrišnjem tekmovanju!
Povsem te razumem, da te je pred tekmo strah. Pred stvarmi, ki so nam pomembne, nas je pogosto strah, kako se bomo odrezali in prav je tako, ker to pomeni, da nam je mar. Strah je lahko tudi neke vrste motivator, saj nam da zagon, da smo še boljši oziroma, da se za določeno stvar še bolj potrudimo.
Prav tako kot poznamo negativen stres, poznamo tudi pozitiven stres (rečemo mu eustres). V nas vzbudi ista občutja kot negativen (npr. globoko dihanje, nestrpnost, napetost), ampak ga doživljamo takrat, ko situacijo ne ocenjujemo kot grožnjo, ampak kot izziv. Takrat, ko verjamemo, da so naše sposobnosti in spretnosti večje kot zahteve in verjamem, da si aktivno trenirala in posvečala veliko energije ter časa teku, kar pomeni, da si na tekmo pripravljena.
Prav tako so pretekla dejanja najboljši napovednik prihodnjih dejanj, kar pomeni, da če si bila do sedaj uspešna na tekmovanju, je zelo verjetno, da boš uspešna tudi jutri.
Pri spoprijemanju s strahom pred tekmo je pomembno, da se fokusiraš na pozitivne misli, da si večkrat rečeš, da ti bo uspelo, da zmoreš in da bo vse vredu. Ker pozitivne misli vplivajo na čustva in pozitivna čustva vplivajo na pozitivno vedenje.
Zvečer se lahko tudi zamotiš z aktivnostjo, ki te sprošča - sprehod, pogovor s prijateljico, poslušanje glasbe, saj lahko tako odmisliš negativne misli o jutrišnji tekmi. Meni za sproščanje prav tako pomaga, da si v mislih slikam črnino oziroma prazen prostor. To je moj nevtralni prostor, s katerim nadvladam svoje (negativne) misli - v praksi to pomeni, da ko se mi prikrade misel, si jo v mislih pobarvam črno, da se poskušam v mislih prestaviti v povsem črn prostor brez misli - kot v vesolju. Več o takšnih tehnikam si lahko prebereš tudi na spletu, če v brskalnik vpišeš "čuječnost".
Bolj kot, da se osredotočaš na rezultat, se osredotočaj na celotno tekmo in na to, da boš na njej uživala. Razmišljaj o celotnem dogodku, kako fin bo jutrišnji dan.
Ne pozabi pa tudi na to, da se lahko tudi iz vsakega poraza nekaj naučiš in se okrepiš.
Ampak kot rečeno, verjamem, da ti bo uspelo! Sporoči, kako bo šlo.
Srečno!
0
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
