Travme
3
Ojla,
potrebovala bi vašo pomoč.
Nekje na koncu februarja, smo s šolo odšli plavat v toplice. Bili smo ocenjeni iz znanja plavanja. Dobila sem 5 :hugging:(če koga zanima :sweat_smile:). Ko smo bili v bazenu (olimpijskem), smo s sošolci odšli v najbolj globoki predel. Vse je bilo vredu. Naenkrat pa me je sošolka začela potiskati v vodo. Ni me spustila na površje in priplavala sem do roba in stopila na stopnico (če je ne bi bilo bi me najvrjetneje spravil v nezavest in me tudi vtopila. Učiteljica tega ni videla, je pa mi pomagala njena hčerka. Jaz sem se tam neizmerno borila za zrak moja sošolka pa je bila tako:" A si v redu, kaj te kaj boli?" Res ne razumem. Potem sem bila dva dni v takem šoku. Bala sem se vode. Zdaj se bojim samo bazenov in kopanja. Ko gledamo kakšne filme povezane z vodo, morjem, kopanjem me je zelo strah. Včasih od straha tudi jočem. Mene je tako zelo strah zaradi tega dogodka in ker prihaja poletje in s tem kopanje razmišljam da ne bi odšla v vodo, ampak bi na morju samo sedela na plaži.
Prosim pomagajte mi, kot otrok sem imela zelo rada morje, vodo, kopanje zdaj pa samo ko pomislim na to me je strah se razjočem in nočem it.
lp
potrebovala bi vašo pomoč.
Nekje na koncu februarja, smo s šolo odšli plavat v toplice. Bili smo ocenjeni iz znanja plavanja. Dobila sem 5 :hugging:(če koga zanima :sweat_smile:). Ko smo bili v bazenu (olimpijskem), smo s sošolci odšli v najbolj globoki predel. Vse je bilo vredu. Naenkrat pa me je sošolka začela potiskati v vodo. Ni me spustila na površje in priplavala sem do roba in stopila na stopnico (če je ne bi bilo bi me najvrjetneje spravil v nezavest in me tudi vtopila. Učiteljica tega ni videla, je pa mi pomagala njena hčerka. Jaz sem se tam neizmerno borila za zrak moja sošolka pa je bila tako:" A si v redu, kaj te kaj boli?" Res ne razumem. Potem sem bila dva dni v takem šoku. Bala sem se vode. Zdaj se bojim samo bazenov in kopanja. Ko gledamo kakšne filme povezane z vodo, morjem, kopanjem me je zelo strah. Včasih od straha tudi jočem. Mene je tako zelo strah zaradi tega dogodka in ker prihaja poletje in s tem kopanje razmišljam da ne bi odšla v vodo, ampak bi na morju samo sedela na plaži.
Prosim pomagajte mi, kot otrok sem imela zelo rada morje, vodo, kopanje zdaj pa samo ko pomislim na to me je strah se razjočem in nočem it.
lp
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hejj!
naj najprej povem, da to kar je naredila sosolka definitivno NI PRAV.
zdaj pa na tvoj problem.
začela bi s tem, da upam, da se zavedas, da s tem da te je necesa strah ni NIC NAROBE saj imamo vsi svoje strahove. predlagam ti, da na morju zacnes pocasi. lahko poskusis samo hoditi po robu plaze, naslednji dan iti malo globlje, in tako naprej. mogoce ti uspe priti do tega, da bos lahko zaplavala. glede na to da te je res strah predlagam da imas ob sebi odraslega, ki mu zaupas.
vse bo vredu in drzim pesti, da strah cim prej mine<3.
xoxo<3
bralkica ;)
naj najprej povem, da to kar je naredila sosolka definitivno NI PRAV.
zdaj pa na tvoj problem.
začela bi s tem, da upam, da se zavedas, da s tem da te je necesa strah ni NIC NAROBE saj imamo vsi svoje strahove. predlagam ti, da na morju zacnes pocasi. lahko poskusis samo hoditi po robu plaze, naslednji dan iti malo globlje, in tako naprej. mogoce ti uspe priti do tega, da bos lahko zaplavala. glede na to da te je res strah predlagam da imas ob sebi odraslega, ki mu zaupas.
vse bo vredu in drzim pesti, da strah cim prej mine<3.
xoxo<3
bralkica ;)
0
Hvala. Sošolka je za to dobila ukor, saj so moji starši pisali ravnateljici. Razlog je bil zelo nerazumljiv (hotela je da me moja simpatija reši??????!!!!) in najlepša hvala zelo si mi pomagala.
lp
lp
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Živjo,
verjamem, da je bila to ena bolj pretresljivih izkušenj! To, kar je naredila tvoja sošolka ni prav in nobeni razlogi tega ne opravičujejo. Doživela si travmatski dogodek, zato me zelo veseli, da si imela ob sebi osebe, ki so ti takoj priskočile na pomoč. Takoj na začetku bi ti svetovala, da se obrneš na šolskega psihologa in se pogovoriš o dogodku. Pomembno je, da se pogovoriš tudi s starši, dobro prijateljico - osebi, ki ji zaupaš - kako se sedaj počutiš: česa te je strah v povezavi z vodo (npr. tekočina po obrazu, misel na globino, da ti bo zmanjkalo zraka). Tvoji bližnji bodo tako bolje vedeli, kako se počutiš in ti bodo znali bolje pomagati oz. te pomiriti, če bi to bilo potrebno. Nekaj predlogov imam, kaj lahko poskusiš, ampak pomembno je, da se ti počutiš okej! Nikomur ne rabiš nič dokazovati, da si sedaj premagala strah - če te je strah, če se ne čutiš, je v redu in ne rabiš nič narediti. Vedno povej komu izmed tvojih bližnjih, kaj nameravaš narediti, da ti bodo lahko v trenutku priskočili na pomoč.
1. V opisu si omenila, da se sedaj bojiš bazenov in kopanja. Kako pa je z umivanjem - imate doma tuš ali kad? V primeru, da imate tuš, lahko preizkusiš, kako je z vodo, ko ti šprica na telo, potem na obraz. Če imaš kad, lahko postopoma potapljaš del telesa pod vodo - najprej prst, potem nogo/roko, trup. Kadi ne rabiš napolniti do vrha - toliko, kolikor se počutiš, da si v redu. Tako tudi veš, kako globoka je kad.
2. Poleti lahko seveda "samo" sediš na plaži in bereš kakšno knjigo :) Če te mika iti v vodo, se lahko najprej sprehajaš ob obali, greš v vodo samo do gležnjev, kolen, dokler takneš tla. Bodi z nekom, ki mu zaupaš, da bo s teboj. Morda lahko poskusiš malo zaplavati na bolj nizki vodi in potem se postopoma oddaljuješ - lahko delaš kroge in ko se počutiš v redu, greš malo dlje. Glede na to, da si dobila petko, verjamem, da si zelo dobra plavalka! Lahko si kupiš tistega črva ali napihljivo blazino, ki ti bo pomagala, da se obdržiš na površju. V morju je tudi lažje, ker te sol drži gor - v bazenu moraš več mahati z rokami in nogami.
Zgoraj so navedeni le predlogi. Odsvetujem ti pa prevelikega eksperimentiranja z željo se čim prej rešiti strahu, saj se lahko v primeru siljenja in ne poslušanja sebe strah tudi poglobi. Spodaj ti navajam še nekaj kontaktov, kamor se lahko obrneš po pomoč.
TOM telefon (med 12. in 20. uro, brezplačno) ali tom@zpms.si.
Posvet – Center za psihološko svetovanje, 031 704 707 ali info@posvet.si.
Psihološka svetovalnica TU SMO ZATE, 031 778 772 ali svetovalnica@nijz.si.
Svetovanje preko spletnega klepeta Na varnem: http://na-varnem.si/ ali 040 950 514.
Poiščeš lahko tudi pomoč kakšnega vedenjsko-kognitivnega psihoterapevta, ki ti bo pomagal pri premagovanju strahu pred vodo.
Verjamem, da boš strah premagala in verjemi, da bo vse v redu!
Lepo bodi <3
verjamem, da je bila to ena bolj pretresljivih izkušenj! To, kar je naredila tvoja sošolka ni prav in nobeni razlogi tega ne opravičujejo. Doživela si travmatski dogodek, zato me zelo veseli, da si imela ob sebi osebe, ki so ti takoj priskočile na pomoč. Takoj na začetku bi ti svetovala, da se obrneš na šolskega psihologa in se pogovoriš o dogodku. Pomembno je, da se pogovoriš tudi s starši, dobro prijateljico - osebi, ki ji zaupaš - kako se sedaj počutiš: česa te je strah v povezavi z vodo (npr. tekočina po obrazu, misel na globino, da ti bo zmanjkalo zraka). Tvoji bližnji bodo tako bolje vedeli, kako se počutiš in ti bodo znali bolje pomagati oz. te pomiriti, če bi to bilo potrebno. Nekaj predlogov imam, kaj lahko poskusiš, ampak pomembno je, da se ti počutiš okej! Nikomur ne rabiš nič dokazovati, da si sedaj premagala strah - če te je strah, če se ne čutiš, je v redu in ne rabiš nič narediti. Vedno povej komu izmed tvojih bližnjih, kaj nameravaš narediti, da ti bodo lahko v trenutku priskočili na pomoč.
1. V opisu si omenila, da se sedaj bojiš bazenov in kopanja. Kako pa je z umivanjem - imate doma tuš ali kad? V primeru, da imate tuš, lahko preizkusiš, kako je z vodo, ko ti šprica na telo, potem na obraz. Če imaš kad, lahko postopoma potapljaš del telesa pod vodo - najprej prst, potem nogo/roko, trup. Kadi ne rabiš napolniti do vrha - toliko, kolikor se počutiš, da si v redu. Tako tudi veš, kako globoka je kad.
2. Poleti lahko seveda "samo" sediš na plaži in bereš kakšno knjigo :) Če te mika iti v vodo, se lahko najprej sprehajaš ob obali, greš v vodo samo do gležnjev, kolen, dokler takneš tla. Bodi z nekom, ki mu zaupaš, da bo s teboj. Morda lahko poskusiš malo zaplavati na bolj nizki vodi in potem se postopoma oddaljuješ - lahko delaš kroge in ko se počutiš v redu, greš malo dlje. Glede na to, da si dobila petko, verjamem, da si zelo dobra plavalka! Lahko si kupiš tistega črva ali napihljivo blazino, ki ti bo pomagala, da se obdržiš na površju. V morju je tudi lažje, ker te sol drži gor - v bazenu moraš več mahati z rokami in nogami.
Zgoraj so navedeni le predlogi. Odsvetujem ti pa prevelikega eksperimentiranja z željo se čim prej rešiti strahu, saj se lahko v primeru siljenja in ne poslušanja sebe strah tudi poglobi. Spodaj ti navajam še nekaj kontaktov, kamor se lahko obrneš po pomoč.
TOM telefon (med 12. in 20. uro, brezplačno) ali tom@zpms.si.
Posvet – Center za psihološko svetovanje, 031 704 707 ali info@posvet.si.
Psihološka svetovalnica TU SMO ZATE, 031 778 772 ali svetovalnica@nijz.si.
Svetovanje preko spletnega klepeta Na varnem: http://na-varnem.si/ ali 040 950 514.
Poiščeš lahko tudi pomoč kakšnega vedenjsko-kognitivnega psihoterapevta, ki ti bo pomagal pri premagovanju strahu pred vodo.
Verjamem, da boš strah premagala in verjemi, da bo vse v redu!
Lepo bodi <3
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ojla!
Tudi jaz se imela nek strah, ampak samo na morju.
Naj ti opišem svojega: jaz sem se bala globoke vode ampak ne zaradi vode same, temveč zaradi bitij tam spodaj. Vem da ne ta strah dosti nesmisln, amoak ti bom povedala kako sem jaz rešila ta strah
- Plavala sem z ostalimi osebami, npr. z sestrično, z mamo, z atanom. In tako sem se nekako počutila bolj varno.
- Bila se veliki napihljivi blazini, po možnosti spet z družino ali prijatelji.
- Ves čas sem na sebi imela masko za pod vodo. Tako sem ves čas spremljala kaj se dogaja pod mano, kako velika je razdalja, oz. kakšna je globina.
- Z sestrično sva odplavali do dna, in pokazala mi je, da ni na tleh nič takega!
Okej, to je moja izkušnja, zdaj pa se bom osredotočila na tvoj probelm.
1. Najbolje je, da pristopiš do šolske psihologinje, ali pa ti osebni zdravnik napiše napotnico za psihologa. Če pa si bolj sramežljive vrste oz. te je sram da bi hodila k psihologu pa povej družini, kaki fajni prijateljici, ki ji lahko zaupaš... ampak hoditi k psihologu je v redu stvar, zato se tega nihče ne bi smel sramovati. Tudi sama hodim, ampak zaradi zelo drugačnega problema.
2. Najprej predlagam, da poizkušiš v bazenu. In sicer v bazenu za majhne otroke, ki sloh ni visok, zeloo je nizek. Tam poizkusi s tem da najprej greš v vodo lepo v hoji, da ti seže v maksimalni višini (ponavadi do gležnjev, v večini max. do kolen). Ampak lepo počasi in premišljeno. 2 korak pa je da se v vodo usedeš. 3. (ko pa si prepričana v to) poizkusi se ulezt v vodo, kot bi bila postelja.
3. V vodi poizkušaj biti z družno oz. prijatelji, verjemi, bolje bo ;)
_____________
No, to je to,
upam, da sem ti vsaj malo pomagala,
lp, Punca ki pomaga
Tudi jaz se imela nek strah, ampak samo na morju.
Naj ti opišem svojega: jaz sem se bala globoke vode ampak ne zaradi vode same, temveč zaradi bitij tam spodaj. Vem da ne ta strah dosti nesmisln, amoak ti bom povedala kako sem jaz rešila ta strah
- Plavala sem z ostalimi osebami, npr. z sestrično, z mamo, z atanom. In tako sem se nekako počutila bolj varno.
- Bila se veliki napihljivi blazini, po možnosti spet z družino ali prijatelji.
- Ves čas sem na sebi imela masko za pod vodo. Tako sem ves čas spremljala kaj se dogaja pod mano, kako velika je razdalja, oz. kakšna je globina.
- Z sestrično sva odplavali do dna, in pokazala mi je, da ni na tleh nič takega!
Okej, to je moja izkušnja, zdaj pa se bom osredotočila na tvoj probelm.
1. Najbolje je, da pristopiš do šolske psihologinje, ali pa ti osebni zdravnik napiše napotnico za psihologa. Če pa si bolj sramežljive vrste oz. te je sram da bi hodila k psihologu pa povej družini, kaki fajni prijateljici, ki ji lahko zaupaš... ampak hoditi k psihologu je v redu stvar, zato se tega nihče ne bi smel sramovati. Tudi sama hodim, ampak zaradi zelo drugačnega problema.
2. Najprej predlagam, da poizkušiš v bazenu. In sicer v bazenu za majhne otroke, ki sloh ni visok, zeloo je nizek. Tam poizkusi s tem da najprej greš v vodo lepo v hoji, da ti seže v maksimalni višini (ponavadi do gležnjev, v večini max. do kolen). Ampak lepo počasi in premišljeno. 2 korak pa je da se v vodo usedeš. 3. (ko pa si prepričana v to) poizkusi se ulezt v vodo, kot bi bila postelja.
3. V vodi poizkušaj biti z družno oz. prijatelji, verjemi, bolje bo ;)
_____________
No, to je to,
upam, da sem ti vsaj malo pomagala,
lp, Punca ki pomaga
0
Punca ki pomaga
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
