*pod*3. POGLAVJE*pod*
*b*Sara*b*
Moj jok odmeva po hodniku. Zdrznem se vsakič, ko roko položi na mojo glavo nato pa jo spusti do konca las in me boža. Sovražim ga.
Zakaj sem lahko tako naivna? Tako dobro vem, da se to ne bo dobro končala. A se ne odmaknem, še vedno sem v njegovem objemu. Čez čas mi zmanjka solz, pomirim se. Globoko zavzdihnem. Pri svojem ušesu čutim njegov topli dih, ko mi zašepeta, »si boljše, sonček?«
Ta vzdevek. Že dolgo me ni tako poklical. Spomnim se dne, ko sva bila še majhna in si ga je domislil. Bil je lep sončen dan, bili smo pri Krisu na kopanju, naši starši so sedeli za mizo in veselo klepetali. Kris je šel iskat čips, midva z Žanom pa sva ostala sama. Sedela sva na brisači pri bazenu in zrla proti soncu. Razpustila sem si svoje lase, takrat še svetlejše kot zdaj. Žan me je po strani pogledal, »sonček. Poglej ista si kot Sonce.«
Takrat še nisem dojela, kaj je mislil s tem.
Potem pa se dolgo časa ni več zgodilo, da bi bila sama. Vedno smo se družili vsi trije skupaj, nikoli dva za sebe. A je prišel dan, ko sva bila spet sama.
Bila sva deveti razred. Pozabila sem ključe doma, zunaj je deževalo. Nisem morala ostati zunaj, zimsko februarsko vreme pa me je odvračalo od tega, da bi čakala zunaj pred našim stanovanjem. A vseeno sem se usedla na ledena tla in čakala, da pridejo domov moji starši.
2 minuti…
5 minut…
8 minut…
26 minut…
Ni še ju bilo. Zaslišala sem korake, zagotovo sta onadva pomislim. Nista bila. Bil je Žan.


*b*Kris*b*
Razmišljal sem le o njen. Nisem imel pojma, kaj se dogaja pri pouku. Zazrl sem se skozi okno učilnice, prizor ki sem ga zagledal, je v meni vzbudil ljubosumje.
Jaz sem sedel v prekleti učilnici, kjer je bil zadušljiv zrak. Oblekel sem pulover za katerega mi je rekla, da mi pristaja. Hotel sem ji izpovedati ljubezen. Ta čas pa ona sploh ni bila prisotna pri pouku. Stala je na hodniku in se objemala z Žanom. Njegove roke so jo božale po laseh in jo stiskale v trdnem objemu.
Stisnil sem čeljust in se poskušal posvetiti pouku. Ni mi uspelo. Namesto enačb sem ob robu zvezka risal ''čečke''
Čakam, da bo konec pouka. Še 30 sekund do konca, svinčnik hitro vržem v peresnico in jo zaprem. Zvezke in peresnico potisnem v šolsko torbo, nato pa so to vržem na rame in odhitim iz učilnice.
Iščem jo, a je ne najdem. Nato pa jo le zagledam, pouka je konec vsi so odšli domov. Našel sem jo na hodniku. Sama je, sedi na tleh in brska po torbici. Približam se ji, vidim kako v roki drži robček s katerim si briše rdeče oči.
Kaj se je zgodilo? Pomislim, postanem zaskrbljen.
Pospešim korak, ko me zagleda se nasmehne. Ta nasmešek. Sanjal sem ga, isti nasmešek me spravlja ob pameten že skoraj pol mojega življenja.
Razširim roke in jo objamem.
»Kaj se je zgodilo?« ji zamrmram v lase, ko jo držim v objemu in vdihavam vonj njenih las.

*b*Sara*b*
Krisov objem je topel in nežen, želim si, da bi trenutek trajal večno. Pri Žanu je bilo drugače, bilo je čudno in polno nekakšnega sovraštva, cel čas sem imela občutek, da se morem čimprej osvoboditi. Čeprav sem se počutila dokaj varno. A pri Krisu je drugače, popolnoma mu zaupam in vem, da mu lahko.
»Sara,« spet nežno zamrmra Kris v moje lase.
»Vse je v redu,« rečem in se umaknem iz pogleda ter se zazrem v njegove oči. Sivo-modre so in svetle, barvi se mešata.
»Zakaj si potem jokala?« reče Kris in namršči obrvi.
»Žan,« rečem in umaknem pogled.

*b*Kris*b*
Stisnem čeljust, poskušam se pomiriti.
»Kaj ti je naredil? Če te je prizadel,« zavzdihnem in močneje stisnem čeljust, zaškripam z zobmi. »Sara, prisežem, naj se me pazi. Če ti je kaj naredil bom vse rešil.«
Sara se zdrzne in z dlanmi objame moje pest, »nič ni bilo. Le čudno se je bilo po tako dolgem času pogovarjati z njim.«
Njene dlani so hladne, hladijo mojo jezo, poboža me po členkih. Nato se najini prsti prepletejo.
Z drugo roko mi zdrsi s prstom po čeljusti, »vse je v redu,« mi zašepeta in tako dolgo drsi po moji čeljusti, dokler ne popustim prijema in neham stiskati zobe.
Njena roka še vedno počiva na moji čeljusti.
Gledam jo. Kako lahko samo z enim dotikom utiša ves nemir v meni?
»Res si v redu?« vprašam še enkrat, tokrat precej tišje.
Prikima.
»Zdaj sem.«
Nasmehne se. Tisti nasmešek. Spet me zadene naravnost v prsi. Srce mi pa podivja
»Dobro,« zamrmram.
Najini roki sta še vedno prepleteni. Nobeden od naju je ne umakne. Pogledam najine prste, nato njo.
»Sara?«
»Mhm?«
»Nekaj sem ti hotel povedati že prej.«
»Kaj?« vpraša z zanimanjem.
Srce mi začne razbijati. To je trenutek. Končno ji bom povedal.
»Jaz…«
~~
hvala vsem, ki ste prebrali.