Ojla!
Vem da delam velike razmike med deli, kar ni dobro, ker bom ostala brez časa in bo šlo vse v cugrunt. No kakorkoli.
-----------------------------------------------------
V bolnišnici je bilo v bistvu prav dolgočasno. Prvih nekaj ur sem še verjela, da mi bo noga zrasla nazaj, kot martinčku rep. Ampak globoko v sebi sem vedela, da temu ni tako. Bolelo me je v prsih, močno potrta sem bila. V takih primerih bi si želela, da me pride obiskat kaka prijateljica. Pa me ni. Ne Tajda, ne Glorija, ne kdorkoli. En objem ali tolažilna misel bi bila dovolj. Nočem ju poklicati, ker sta se očitno odločili, da me ne bosta obisksli, v to ju pa nočem prisiliti. Zanimivo je tudi, da me ni obiskala niti Lara, čeprav je precej možno, da je v hudih bolečinah in hudo poškodovana. Moji starši so izven kritične meje, vendar vseeno ne smem k njim na obisk. Teta mi je sicer prinesla mojega velikega plišastega medvedka, eno knjigo in barvice in zvezek. Nisem pri volji, da bi počela karklli, dokler mi nekdo ne potrdk, ds je Lara v redu. Ker mi nihče ničesar ne pove! Nenadoma me prevzame jeza, ki jo blaži neskončna žalost. Zakaj se mi je to zgodilo? Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi šla na tekmovanje. *i*Jaz sem kriva*i*, pomislim. V očeh se mi megli zaradi solz. Potem pa v sobo vstopi sestra in prekine moj napad žalosti.
"Pravkar so mk sporočili veselo novico!" navdušeno vzklikne. Tale sestra je čisto zmešana. Zelo optimistična in kar kipi od energije.
"Z zavarovalnico smo uredili, da ti bodo dodelili čisto tvoj invalidski voziček!" nadaljuje.
A se je tej ženski odpeljalo?
"Ne," odločno rečem.
"Ne boste me spremenili v invalida," ji odločno skoraj zagrozim. Sestrin veseli obraz nekoliko upade.
"Ampak... kako boš pa potem hodila? Z berglami?" se pozanima.
"Vse, samo, da ne bom na vozičku!" napol zakričim.
"Toda... zavarovalnica... in, in..."
"Ne! Jim pa povejte, da lahko namesto vozička poskrbijo za umetno nogo," prosim.
"No to bi pa morda šlo," se strinja in njen obraz znova dobi pravo barvo.
Obljubi mi, da se bo pozanimala.
***
Naslednji dan mi povedo, da lahko obiščem Laro. Tako sem vesela, da skočim s postelje in pozabim, da so mi morali nogo zaradi zmečkanin odrezati.
S trdim udarcem pristanem na tleh. Dobesedno.
Potem me postavijo na voziček in odpeljejo. Prvič jim ne oporekam.
Lara je videti še huje kot jaz. Sicer je ostala brez levega zapestja? poleg tega pa ima hud pretres možganov in ni pri zavesti. V komi je. Oh trapa, jaz pa sem bila jezna ker me ni prišla obiskat. Glavo zakopljem v dlani in zaihtim. Sami sva, nikogar drugega ni v sobi. Tako jočem in ihtim ob njej, ona pa nepremično leži in enakomwrno diha.
-----------------------------------------------------------
No tako, to je vse za danes. Ni ravno kratko, ni pa ne vem kako dolgo. Upam, da vam bo ok.