*i*Če bi se sovraštvo spremenilo v elektriko, bi osvetlilo ves svet.*i*
- Nikola Tesla

*i**b*DECEMBER*i**b*
*b*Cole*b*
Minil je en mesec odkar, sem odrinil Daxa, da bi rešil Angelino. Zoe je rekla, da me Angelina vbistvu zaničuje, da me pomiluje ker mi je umrla mami, in ker me oče sovraži. Angelini sem res zaupal, res rad sem bil v njeni družbi, vedno je bila iskrena, ampak zdelo se mi je, da druge ves čas odriva od sebe. Ko mi je Zoe rekla, da me Angelina pomiluje sem res začel verjeti temu. Počutil sem se šibkega v Angelinini družbi. Dokler nisem ugotovil, da Zoe laže, da je vedno lagala. Kian mi je povedal, da je videl kako se je Zoe na hodniku spravila na Angelino. In Zoe je tčno takšna *i*spravjla se na tiste , ki se ji zdijo šibki*i*. Videl sem bolečino v Angelininih očeh, modrico na njenem obrazu. A tudi Zoe je imela modrice po obrazu in držala se je zelo sključeno.
Šola ni naredila nič ker je Zoe ravnateljičina hčerka in ker so videli, na posnetjih kamer, da je Zoe začela prva. Obedve sta dobili kazen, da morata en teden čistiti konjske hleve in to je bilo vse. Ne zavedajo se kaj so Zoeine žaljivke pustile na Angelini, tudi mene je oče zmerjal, se drl name. Počutil sem se *b*ničvrednega*b*, sovražil sem se, dokler nisem ugotovil, da so tisti, ki to počnejo drugim sami nesrečni.
Sedaj stojimo v slavnostni dvorani, saj imamo generalko pred božičnim plesom. Pogledam Zoe, ki jo držim za roke, nato pa se zazrem mimo nje proti Angelini in Kianu. Njene zelene oči se srečajo z mojim, v nih vidim le bolečino, a sem res zavrgel stran prijateljstvo z njo? Kako zavidam Kianu, ki mu zdaj nameni bleščeč nasmešek. Nato pa učiteljica in učitelj športne vzgoje, vključita zvočnik in zaplešemo valček. Jutri je ples in jaz ne bom plesal z prvo iskreno prijateljico, ki sem jo imel.
Med odmorom, gledam kako se smejita skupaj z Vaanyo in Ianom, želim si, da bi lahko zavrtel čas nazaj in se tam smejal z njimi, a namesto tega se zapletem v pogovor z Daxom.

*b*Vaanya*b*
Večer pred plesom je in vidim, da je Angelina živčna. Jutri nas pridejo gledati starši in vem, da jo je strah ker bo spet primerjana z Manuelo. Ne zaveda se, da je edinstvena takšna kot je, da je najboljša različica sebe in, da nikoli več ne bo obstajala enaka oseba kot je ona.
"V redu bo." se ji nasmehnem.
"Res ne smem videti tvoje obleke, ki jo boš imela jutri, kupia sva jo pred enim mesecem in ti si že videla mojo. Prosim?" jo moledujem.
"Boš videla." se mi nasmehne in me prijateljsko nasmehne.
"Upam, da ja, da ne boš jutri prišla zavita v odejo tja, da ne bi noben videl tvoje lepote." se zasmejim.
Nato me pogleda postrani in privzvigne obrv kot da razmišlja o moji ideji. Nato obedve bruhneva v smeh.