»Sofija?«

Zaslišim mehak glas. Topel. Rahlo hripav, kot bi bil prežet z utrujenostjo in razumevanjem.
Moj dih je še vedno zataknjen v grlu. Ne premakne se ne gor ne dol.

Pred menoj stoji ženska v svetlem puloverju. Ima svetle lase, spletene v ohlapen čop, in nasmeh, ki se mi zdi nekoliko preveč nežen, da bi mu lahko verjela.
Njena glava potuje po svetlem hodniku in se ustavi.

»Živjo, jaz sem Maja,« reče.
»Si ti Sofija?« doda, kot da me ne vidi, kako sem obupana.

Pogleda me, ne da bi prekinila očesni stik, in odpre vrata na stežaj.
»Kar pridi.«

Previdno vstanem. Roke in noge imam tesno skupaj.
Naredim nekaj korakov. Vstopim v ta prostor. Diši po cimetu in sveže opranih zavesah.
Stene so svetlo modre, v kotu stoji zelena rastlina, na omarici pa škatlica robčkov. Na mizi računalnik, mavrični kuliji in nekaj luštnih igračk. Vse je mirno. Preveč mirno.

»Lahko sedeš kamorkoli želiš,« reče.
Skomignem z rameni in se usedem na rob sivkastega kavča. Roke imam stisnjene v naročju, prsti se prepletajo in potijo. Preveč me je strah, da bi dihala. Slabost je neznosna.

Maja sede nasproti mene, v roke vzame zvezek in ga položi na kolena.
»Veš, tukaj ni nič hudega,« reče. »Samo pogovarjali se bova, prav?«

Pokimam. A ne spregovorim.
V moji glavi je preveč glasov. Eden kriči povej ji, drugi pa ne govori, ne razume, ne zaupaj.
Ne vem, komu naj verjamem. Raje ne bi tvegala.

»Veš, tvoji starši so mi povedali, da te že nekaj časa skrbi glede hrane in da te pogosto boli trebuh,« nadaljuje mirno.
Pogledam v tla.
Ne vem, kaj naj rečem.
Ni samo trebuh. Je strah.
Strah pred občutkom, da bom bruhala. Strah pred vsakim grižljajem.
Ampak to ne znam razložiti.
Če bi to povedala na glas, bi zvenelo čudno. Kot da sem pokvarjena. Te besede morajo ostati skrite nekje globoko. O njih je v moji glavi prepovedano govoriti.

Maja me nekaj časa samo opazuje. Potem reče:
»Veš, včasih ni pomembno, da vse takoj razložiš. Lahko samo poveš, kako se počutiš. Z eno besedo, če želiš.«

Pomislim.
Kako se počutim?
Prazno. Ujeto. Utrujeno.
Ampak ne rečem nič. Samo skomignem.

Zapiše nekaj v svoj zvezek. Iztrga bel list in mi ga potisne v naročje.
»Imam idejo. Napiši na listek eno besedo. Besedo, ki te najbolj boli. Ni napačnih odgovorov. Lahko je karkoli.«

Ko to izreče, mi pred sabo položi moder kulij.
Kaj naj naredim? Kakšno besedo? Vem, kaj bi napisala. A le, če bi zmogla.
Moram napisati. Drugače bo mislila, da sem čudna.

Previdno primem kulij. Moja roka se začne tresti.

B
R
U
H

Potem pa se ustavi. Kot da se pred mano postavi zid. Ne morem nadaljevati. Kar ne gre.
Kuli mi pade iz roke in udari ob tla.
Dihanje se mi pospeši. Prehitro. Zatavam v paniko. Solze mi polzijo po licih. Izdajo me.

»Sofija, me slišiš?« slišim oddaljeni glas psihologinje.
Roke se mi potijo in spet se dogaja.
Slabost.

Pogledam psihologinjo, ki nekaj zapiše v zvezek in reče:
»Sofija, daj mi povej pet stvari, ki jih vidiš.«

Le strmim vanjo. Kakšnih pet stvari? Kakšne neumnosti so to? Si mislim.

Tiho sem. Panika me je že prevzela. Zdaj je nič več ne more ustaviti.

»Dobro, jaz vidim kavč, stol, vrata. Kaj pa vidiš ti?«

Vdihnem. Pogledam okoli.
»M… mizo,« rečem skoraj neslišno.
»Super!« se nasmehne psihologinja. V njenem glasu je slišati ponos. Ampak meni se zdi neumno, da bi bila ponosna name.

»Zdaj pa poskusiva ugotoviti, kaj slišiš.«

Premišljujem in zaprem oči. Zvoki se kar vrstijo — škripanje vrat, tekanje otrok, vožnja avtov, kapljanje dežja. Okoli mene je polno zvokov, vendar če se ne osredotočim nanje, sploh ne opazim, da jih je toliko.

»Jaz mislim, da slišim tvojega očija za vrati,« reče Maja.
Rahlo se nasmehnem, ker vem, da je res. Tudi jaz ga slišim.

»Morda razmisli, kaj čutiš?« nadaljuje.
Čutim? Kaj misli s tem? Ena od misli v moji glavi ji odgovori: nič.

»Jaz čutim svoj jezik. Ko se spomnim nanj, bi ga kar iztrgala iz svojih ust,« se nasmehne psihologinja in iztegne jezik.

V tistem trenutku začne jezik motiti tudi mene. To mi postane smešno in ne morem se zadržati, da ne bi vsaj malo zasmrknila v smehu.

Umirim se.
Kako je psihologinji to uspelo? Kako je ukrotila mojo pošast? To se mi zdi nemogoče.

Psihologinja me pogleda.
»Veš kaj, Sofija? Imam eno nalogo zate. Lahko jo narediš doma,« začne.
»Napiši deset stvari o sebi. Kakršnihkoli. Lahko so lepe ali grde, pomembne ali nepomembne. Samo to, kar ti pride na misel.«

Pogledam jo. Deset stvari o sebi?
Ne vem, če jih sploh imam deset.
Ampak pokimam.

Nasmehne se mi.
»Veš, nisi sama v tem. Mnogo ljudi ima enake strahove kot ti. Zagotovo bos nekoč nasla prijatelja ki te bo razumel! . To bomo skupaj premagali.« reče tiho in toplo.

....

Ko končava, me pospremi do vrat.
»Naslednjič bova morda malo več govorili,« reče.

Ko stopim nazaj na hodnik, imam občutek, kot da sem bila v nekem drugem svetu.
Kako ji je uspelo ukrotiti moje misli?
Očitno ima ta ženska supermoči. Druge razlage nevidim.

V glavi še vedno slišim njene besede — deset stvari o sebi.
In v tistem trenutku se vprašam:
Kdo sploh sem?