Izčrpana sem. Res sem.
A kaj morem? Življenje je pač tako. Hodim proti domu z nekakšnim lažnim upanjem, da bo tam bolje kot v šoli. A pred sabo ne moreš zbežati. Tudi če bi tekla leta in leta, bi me moje telo vedno ujelo.

Odprem težka vrata našega vhoda. Vonj tople juhe me zadane kot hladen tuš. Po hrbtenici mi steče srh in v trenutku me stisne v želodcu. Globoko vdihnem, pogledam okoli in poskusim čim bolj neopazno steči po stopnicah. Koraki so težki, a presenetljivo tihi. Nihče me nesme slišati,videti.čutiti. Vonj po juhi se vleče vse do moje sobe ,kot sence, ki me ne pustijo pri miru.
Spomni me na tisti prekleti kruh v šoli. Na tisti trenutek, ko sem mislila, da bom umrla zaradi enega grižljaja. Zakaj ga nisem mogla preprosto pojesti? Kaj je narobe z mano? Misli mi vrejo po glavi, ena čez drugo, kot da se med sabo preganjajo.

Odprem vrata sobe in se zgrudim na posteljo. Glavo zarijem v odejo in poskušam zadušiti vse glasove ,tiste zunaj in tiste v meni. Morda mi je uspelo vtišati tiste od zunaj, a tisti glasovi v meni ševedno ne potihnejo. Morala bi delati nalogo, pa ne morem. V moji glavi ni več prostora za normalne stvari.
Po nekaj minutah se vsedem za mizo in zgrabim rumen svinčnik. Začnem risati. Niti ne vem, kaj. Samo črte, oblike, sence. Vsak gib svinčnika mi deluje, kot da bi iz mene odtekal del bolečine. Vse, kar čutim, poskušam izliti na papir. Kot da bi tja spravila vse svoje občutke, da bi bili vsaj za trenutek moji strahovi ujeti in ne jaz.

Ne zavedam se, kako hitro čas mine do trenutka ko zaslišim mamin glas:
»Sofija, večerja!«

Oči se mi razširijo. Vdihnem globoko.
O ne. Spet.
Kaj naj storim?

Vstanem s stola in začnem hoditi gor in dol po sobi. Srce mi razbija, dlani se mi potijo.
»Sofija, pridi!« znova zakliče.
Ignoriram.
»Sofija?!«
...
»Sofija, takoj pridi dol, večerja je!«
…
V tistem trenutku ne vem, ali naj skočim skozi okno ali se zaprem v omaro.
Možnost, da bi jedla, ne obstaja.

Zaslišim korake. Težke, odločne. Vsak udarec pete po stopnicah mi odmeva v ušesih, kot bi mi hodila po glavi. Le čakam, da se vrata odprejo.

Sunkovito se odpro.
»Sofija! Zakaj me ne slišiš?«
Samo stojim tam. Nimam moči odgovoriti. Moje telo se premika samo od sebe. Počasi vstanem in se s težkimi koraki odpravim dol.

Sedem za mizo. Pred mano je krožnik goveje juhe. Mama se usede nasproti mene in začne srkati. Zvok žlice, ki udari ob krožnik, me strese.
Jaz še vedno buljim v juho, kot bi bila nekaj živega.

Mama me pogleda, odloži žlico.
»Sofija?« reče tiho, a odločno. Čutim, da pričakuje, da bom nekaj rekla, a iz mene ne pride niti kanček glasu.
»To gre že predaleč,« nadaljuje. »Potem se pa sprašuješ, zakaj padaš skupaj. Saj nič ne ješ!«Nato zavije z o očmi.

To ni res!, si mislim. Skupaj sem padla, ker me je prevzela pošast, ki živi v mojem telesu. Pošast, ki se je ugnezdila v mojem trebuhu in me dan za dnem muči. Kako naj ji to razložim? Nihče me ne bi razumel. Nihče.

»Pojej,« reče mama tiho, a njen glas postane trši.
Jaz pa vstajam od mize.
»Ne bom. Ne počutim se dobro,« ji zabrusim rahlo jezikavo in sunkovito ustanem.

»Pojej ali pa boš imela hišni pripor, dokler ne začneš jesti!« reče in še ona ustane
Njene besede visijo v zraku, a zame to ni kazen.
Zame je to nagrada.

Hišni pripor pomeni mir. Tišino. Nobenih ljudi. Nobene hrane.
Nihče me ne bo silil, nihče me ne bo gledal, kako se borim s seboj.




___________



Upam da vam bo ušeč:blush: