Zgodba o prijateljstvu
Obolžujem moj razred. Preprosto obolžujem. Resda včasih nisem pri volji opazovat Taja, ki teče po hodniku in sproti podre Lana. Resda se mi včasih ne da prerekat z Maksom. Resda so Neža, Sara in Katarina avše. Pa jih vseeno obolžujem. Vseeno so smešni. Nekoč smo imeli orientacijski tek. Mahali smo avtomobilom, in se smejali ko nam je nekdo pokazal fakiča. Se smejim ko mi po govornem fantje ploskajo in se seveda zraven tudi pačijo. Našega razreda ne marajo vsi. A zame je to najboljši razred. To so bile moje misli do... No, do tega prvega septembra.
Novo šolsko leto, nova zabava, isti sošolci... je še kaj boljšega? Vem no, šola, ampak glej, vseeno so sošolci. "Hej, Hana!" Pozdravim sošolko. Pozdravi me nazaj. Stečem k njej. "Kako so bile počitnice? Na naši razredni grupi se je nabiral prah" Obedve se zasmejeva. Hana je duhovita. "Barbaraaaa" Moja bestika. Hana se obrne in se veselo nasmehne. Planemo v družni objem. Začnemo blebetati o navadnih zadevah, potem pa pridejo mimo Lan, Vid in Maks. Čaprav so se včasih skregali, so bili najboljši prijatelji. Nekaj takega kot jaz, Barbara in Hana. Dvignem roko v pozdrav. Hana me heca, da izgledam kot Hitler ki pozdravlja vojsko. Vedno smo se temu smejali, in običajno se je končalo tako da smo se smeje lovile po učilnici, dokler nas ni ustavila učiteljica. "Lej jo, Tino" Tina, kraljica v razredu. Dolgi rjavi, ravni lasje, pol tone maskare, rdeč lipglos... "Hej Tina" Rečem in pri tem utripam z trepalnicami, da se mi blešči pred očmi. Hana in Barbara prasneta v smeh, Tina pa mi pokaže fakiča. V smehu se odmajemo do šolskega igrišča, kjer imamo razporeditev in vse nepotrebne dolgočasne govore policistov ter ravnateljice. Sedem tja kjer imam prostor. Poleg Vida. Fak, zakaj ravno tu? "Eh, oj" Vid je bil najpametnjši fant v razredu, najbolj duhovit, najmanj se je pretepal. Ni igral nogometa ali košarke, pač pa... hokej. To me je presenetilo, ko sem izvedela. Mislila sem da je želja vseh fantov biti znan nogometaš.
"Hej" Mi odzdravi. "Kak si?" Pripomni trenutek za tem. "Čudno je... lmam slab občutek pa ne vem, zakaj" Mu odgovorim, čeprav se zavedam da ni primeren čas za moje težave. "Hm? lskreno, tudi meni se zdi čudno..." A tudi pol ure zatem je bilo vse dobro. ln tudi ves dan. ln cel teden. A potem se je začelo dogajat vse mogoče...
-------------------------------------
Well, upam da vam je všeč
Novo šolsko leto, nova zabava, isti sošolci... je še kaj boljšega? Vem no, šola, ampak glej, vseeno so sošolci. "Hej, Hana!" Pozdravim sošolko. Pozdravi me nazaj. Stečem k njej. "Kako so bile počitnice? Na naši razredni grupi se je nabiral prah" Obedve se zasmejeva. Hana je duhovita. "Barbaraaaa" Moja bestika. Hana se obrne in se veselo nasmehne. Planemo v družni objem. Začnemo blebetati o navadnih zadevah, potem pa pridejo mimo Lan, Vid in Maks. Čaprav so se včasih skregali, so bili najboljši prijatelji. Nekaj takega kot jaz, Barbara in Hana. Dvignem roko v pozdrav. Hana me heca, da izgledam kot Hitler ki pozdravlja vojsko. Vedno smo se temu smejali, in običajno se je končalo tako da smo se smeje lovile po učilnici, dokler nas ni ustavila učiteljica. "Lej jo, Tino" Tina, kraljica v razredu. Dolgi rjavi, ravni lasje, pol tone maskare, rdeč lipglos... "Hej Tina" Rečem in pri tem utripam z trepalnicami, da se mi blešči pred očmi. Hana in Barbara prasneta v smeh, Tina pa mi pokaže fakiča. V smehu se odmajemo do šolskega igrišča, kjer imamo razporeditev in vse nepotrebne dolgočasne govore policistov ter ravnateljice. Sedem tja kjer imam prostor. Poleg Vida. Fak, zakaj ravno tu? "Eh, oj" Vid je bil najpametnjši fant v razredu, najbolj duhovit, najmanj se je pretepal. Ni igral nogometa ali košarke, pač pa... hokej. To me je presenetilo, ko sem izvedela. Mislila sem da je želja vseh fantov biti znan nogometaš.
"Hej" Mi odzdravi. "Kak si?" Pripomni trenutek za tem. "Čudno je... lmam slab občutek pa ne vem, zakaj" Mu odgovorim, čeprav se zavedam da ni primeren čas za moje težave. "Hm? lskreno, tudi meni se zdi čudno..." A tudi pol ure zatem je bilo vse dobro. ln tudi ves dan. ln cel teden. A potem se je začelo dogajat vse mogoče...
-------------------------------------
Well, upam da vam je všeč
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
ja fulllll je dob4rrrrrrr
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Meni je všeč.
0
Moj odgovor:
💖⭐
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Motnje hranjena
Moj eating disorder se mi ful slabsa in nevem kaj naredit. Odzmeri sm mela neke tezave s hrano ma ne take, potem konec februarja sm za tko 1 teden imela zelo slabo (300 kalorij na dan, 10 000 korakov vsak dan+ treningi...) pac blo je ful extremno dokler nism uni vikend bingala in pojedla ful ker pac nism upala vec. No ja in potem ko sm tolko pojedla sm mislna pac da nimam vec ed zaradi tega ker sm pac itak ful pojedla in izgubila kontrolo, zdaj sm pa opazla da me od konca februarja sploh ni pustil moj ed in mi ni zapustil mojih mozganov in se mi zdi kot da je nekaj narobe z mano in da nikoli ne bo sel zares proc.
Opazla sem da sploh nemorem jest brez krivde, se omejujem, imam pomisleke da bi bruhala potem ko pojem (samo enkrat sem zares ker ponavadi mi ne uspe kot npr. zdaj ko sm poskusla ker sm izgubila kontrolo in pojedla ful piskotov).
Vsak dan se morem neki premikat in naredit dovolj korakov in zapolnt vse 3 krogce na moji uri (so pac ce si dosegel cilje telovadbe danes).
Pac prvo sm nekako obvladovala to in sm si mislna da itak lahko neham in sm tudi to mislna pac da bi zgubila nekaj kg in prsla pod 50kg (nic extremnega samo tko 48,47kg).
No ja in zdej je v mojih mozganih in nemorem nehat in se mi zdi kot da nebom nikoli za res recovala.
Pac moja mama in najboljsa prijateljica sta ze malo opazli takrat februarja ampak potem ne vec in so obedve mi govorile samo ku sumijo neki in da ce dovolj jem... Ampak nobena me ni uprasala a sm okej in take stvari.
Nocem nobenemu povedat zato tudi pisem sm ampak ja oprosti ker pisem tako dolg spis.
Opazla sem da sploh nemorem jest brez krivde, se omejujem, imam pomisleke da bi bruhala potem ko pojem (samo enkrat sem zares ker ponavadi mi ne uspe kot npr. zdaj ko sm poskusla ker sm izgubila kontrolo in pojedla ful piskotov).
Vsak dan se morem neki premikat in naredit dovolj korakov in zapolnt vse 3 krogce na moji uri (so pac ce si dosegel cilje telovadbe danes).
Pac prvo sm nekako obvladovala to in sm si mislna da itak lahko neham in sm tudi to mislna pac da bi zgubila nekaj kg in prsla pod 50kg (nic extremnega samo tko 48,47kg).
No ja in zdej je v mojih mozganih in nemorem nehat in se mi zdi kot da nebom nikoli za res recovala.
Pac moja mama in najboljsa prijateljica sta ze malo opazli takrat februarja ampak potem ne vec in so obedve mi govorile samo ku sumijo neki in da ce dovolj jem... Ampak nobena me ni uprasala a sm okej in take stvari.
Nocem nobenemu povedat zato tudi pisem sm ampak ja oprosti ker pisem tako dolg spis.
