Zgodba o prijateljstvuKristal prijateljstva 1. del
8
"Jessie, a lahko malo počakaš, no?" sem zaklicala za svojo najboljšo prijateljico, ki je hitela proti knjižnici.
"Saj se zapre čez deset minut! Dovolj časa imaš!"
Ustavila se je, se obrnila k meni in uprla roke v bok. Iz njenih oči so švigale strele.
"Lana, kolikokrat sem potrebovala veliko več časa kot deset minut, da sem našla knjigo, ki sem jo iskala?"
"Uhh..."
Zamislila sem se. Res se je parkrat v knjižnici zadržala že dvajset minut.
"Se mi je kar zdelo," je rekla in odrobljencala naprej. Njeni lasje medene barve so se svetili v soju svetlobe, ki je prihajalo skozi okno. Res je bila lepa. Nejevoljno sem si pogladila svoje temne, skodrane lase in si popravila uhan, ki je visel iz mojega ušesa. Bul je smaragdne barve in moja mami pravi, da prinaša srečo. Začuda mi kar naprej odpada.
Odprli sva vrata knjižnice. Nato sva obstali. Nikogar ni bilo v njej. Niti knjižničarke. To ni bilo v redu. Naša knjižnica je primeren kraj za branje in je kotiček, kamor se lahko zatečeš, če potrebuješ družbo.
"Knjižničarke ni," je brezbrižno rekla Jessie, "Lana, si prepričana, da ni..."
Pogledala je na uro.
"Seveda je! Lana, tepka. Knjižnica se je zaprla že pred dvajsetimi minutami."
Ohh ne. Zamešala sem čas. No, takšna posledica ne poslušanja v drugem razredu.
"Ampak čakaj," sem rekla, "ali ne bi morala biti zaklenjena?"
Kdo še pušča šolski prostor odklenjen?
"Oh, pa res," se je zamislila Jessie, "ok, tukaj nekaj smrdi. A greva raje domov?"
Že sem ji hotela odgovoriti, ko je iz vogala knjižnice zazeval soj svetlobe. Modre svetlobe. Pomela sem si oči. Tudi Jessie si jih je. Prva sem se odpravila pogledat. Svetloba je prihajala iz knjige. Debele knjige na visoki polici. Vzela sem stol in stopila nanj. Zdaj sem jo lahko dosegla. Pograbila sem jo in preverila naslov.
*Magija kristalov*
Skupaj z Jessie sva jo odprli. Modr svetloba je pojenjala, ostala je še samo stran, v kateri so bili shranjeni... svetleči kristali. Pod vsakem je nekaj pisalo.
"Kristal prijateljstva," sem prebrala, kar je pisalo pod rumenim.
"Ta bi bil pravšnji za naju," je rekla Jessie in ga potegnila iz knjige. Čez nekaj trenutkov sen videla samo še meglo, ki naju je potrgnila v knjigo, kasneje pa sva stali na polju, zraven katerega je bila tabla, na kateri je pisalo:
*Dežela prijateljstva*
"Saj se zapre čez deset minut! Dovolj časa imaš!"
Ustavila se je, se obrnila k meni in uprla roke v bok. Iz njenih oči so švigale strele.
"Lana, kolikokrat sem potrebovala veliko več časa kot deset minut, da sem našla knjigo, ki sem jo iskala?"
"Uhh..."
Zamislila sem se. Res se je parkrat v knjižnici zadržala že dvajset minut.
"Se mi je kar zdelo," je rekla in odrobljencala naprej. Njeni lasje medene barve so se svetili v soju svetlobe, ki je prihajalo skozi okno. Res je bila lepa. Nejevoljno sem si pogladila svoje temne, skodrane lase in si popravila uhan, ki je visel iz mojega ušesa. Bul je smaragdne barve in moja mami pravi, da prinaša srečo. Začuda mi kar naprej odpada.
Odprli sva vrata knjižnice. Nato sva obstali. Nikogar ni bilo v njej. Niti knjižničarke. To ni bilo v redu. Naša knjižnica je primeren kraj za branje in je kotiček, kamor se lahko zatečeš, če potrebuješ družbo.
"Knjižničarke ni," je brezbrižno rekla Jessie, "Lana, si prepričana, da ni..."
Pogledala je na uro.
"Seveda je! Lana, tepka. Knjižnica se je zaprla že pred dvajsetimi minutami."
Ohh ne. Zamešala sem čas. No, takšna posledica ne poslušanja v drugem razredu.
"Ampak čakaj," sem rekla, "ali ne bi morala biti zaklenjena?"
Kdo še pušča šolski prostor odklenjen?
"Oh, pa res," se je zamislila Jessie, "ok, tukaj nekaj smrdi. A greva raje domov?"
Že sem ji hotela odgovoriti, ko je iz vogala knjižnice zazeval soj svetlobe. Modre svetlobe. Pomela sem si oči. Tudi Jessie si jih je. Prva sem se odpravila pogledat. Svetloba je prihajala iz knjige. Debele knjige na visoki polici. Vzela sem stol in stopila nanj. Zdaj sem jo lahko dosegla. Pograbila sem jo in preverila naslov.
*Magija kristalov*
Skupaj z Jessie sva jo odprli. Modr svetloba je pojenjala, ostala je še samo stran, v kateri so bili shranjeni... svetleči kristali. Pod vsakem je nekaj pisalo.
"Kristal prijateljstva," sem prebrala, kar je pisalo pod rumenim.
"Ta bi bil pravšnji za naju," je rekla Jessie in ga potegnila iz knjige. Čez nekaj trenutkov sen videla samo še meglo, ki naju je potrgnila v knjigo, kasneje pa sva stali na polju, zraven katerega je bila tabla, na kateri je pisalo:
*Dežela prijateljstva*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
fulll je dobraa:heart:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
waw, fogi. to je tok dobro, pč tok dobr pišeš<3 a bi me obveščala prosim? girl, to je res dobro ti boš zmagala. fuk zanimiva zgodbaa:) lov juu
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omg obssed gurll obvesci me plss
0
Moj odgovor:
Pinkgirl
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Valeta - problem
Včeraj mi je pisala sošolka, kakšno obleko bom imela za valeto, ker so šli kupit obleko za mojega soplesalca. ( moja sosolka je njegova prijateljica ne sestra ) Jaz sporočila nisem videla, ker nisem imela telefona, in sem ga prebrala šele danes zvečer, zato sem odgovorila sele danes zvecer
Soplesalcu sem že prej povedala, kakšno obleko bom imela, ampak si očitno ni zapomnil in je zato spraševal naprej. Jaz tega nisem povedala nikomur drugemu, razen njemu zato tudi ona ni mogla vedeti in me je morala vprašati.
Zdaj sem povedala, kaksno bom imela ampak mi ni čisto jasno, zakaj me ni mogel on direktno vprašati, namesto da gre to preko drugih. Sej ne plesem z njo ampak z njim. in a me bo jutri cudno gledo veretno si je mislo da sem grozna ker nisem takoj odpisala ampak naslednji vecer ampak o je bravo obleke vedo zato ne vem a je pozabil.
Soplesalcu sem že prej povedala, kakšno obleko bom imela, ampak si očitno ni zapomnil in je zato spraševal naprej. Jaz tega nisem povedala nikomur drugemu, razen njemu zato tudi ona ni mogla vedeti in me je morala vprašati.
Zdaj sem povedala, kaksno bom imela ampak mi ni čisto jasno, zakaj me ni mogel on direktno vprašati, namesto da gre to preko drugih. Sej ne plesem z njo ampak z njim. in a me bo jutri cudno gledo veretno si je mislo da sem grozna ker nisem takoj odpisala ampak naslednji vecer ampak o je bravo obleke vedo zato ne vem a je pozabil.
