Hej,
pred vami je drugi del. Hvala Artemidi in Kinder čokoladi, ki sta komentirali prvi del.



1.1. 2025 7:00
Jap cel teden sem praktično spala. Izgovorila sem se, da me je utrudila časovna razlika, čeprav res ne razumem, kako te lahko časovna razlika utrudi. Iskreno bala sem se spoznati babi. Vem skrajno neumno. Živim v njeni hiši in je nočem spoznati. No preidimo k bistvu.
“Sara! Zbudi se!” je zaklicala mami iz dna stopnic.
“Ja mami!” sem ji zaklicala nazaj. Po eni strani se veselim šole. Konec koncev bom spoznala tisto zanimivo Zoey. Med takim razmišljanjem sem se samodejno oblekla v modra oblačila. Šele tedaj sem se z zanimanjem razgledala po sobi. Pod oknom ob steni je stala postelja iz bukovega lesa. Nad posteljo je bilo okno, ki je kazalo pogled v mestni park in odpadajoče listje. Odgrnila sem zavese in na stežaj odprla okno. V moji sobi je bila nasproti moje sobe pisalna miza iz bukovega lesa in stol iz bukovega lesa. Na drugem koncu sobe je zraven bukovih vrat stala velika omara. Uganete iz katerega lesa je? Če ste rekli bukovega ste zadeli. Kdor je opremljal to sobo je imel res rad bukov les. Ali pa je imel samo bukve? Ah daj no! Spet sem odšla od bistva. No nadaljujmo.

Odprla sem vrata in se še zadnjič razgledala po svoji novi sobi, ki je imela pretiran vonj po sivki. Moja soba ima oranžne stene. Kdo bi si mislil?

Stopila sem na hodnik oranžne barve. Razgledala sem se naokoli, če je kje kakšna igrača na tleh, saj je zaradi mene, kar nekaj barbik izgubilo glavo. Barbike. Kje je že to!

No nazaj k bistvu. Hodnik je bil prazen, kar me je presenetilo. Po navadi je bil poln raznorazne krame in predvsem igrač od dvojčic. Šla sem do konca hodnika in se spustila po bukovih stopnicah z bukovo ograjo. Stopnice so vodile k vhodu, kjer je še vedno stalo nekaj prtljage. Šla sem po oranžnem hodniku do kuhinje in globoko vdihnila in izdihnila. Nasmehnila sem se in sedla nasproti brezzobe starke s črnimi lasmi. Za štedilnikom je stala mami s svojimi črnimi lasmi in se obrnila, da bi me pogledala.
“Je to ona?” je vprašala starka v slovenščini.
“Ja to je ona mama. To je moja hči Sara,” je rekla in se toplo nasmehnila starki nato pa presenečeno kriknila. “Sara obleči vendar uniformo!”
“Upsi!” sem izdavila in stekla iz kuhinje.

Ko sem bila na varnem v svoji sobi, sem si začela oblačiti uniformo in nemudoma sem poklicala Laro.
“Nisi ti v šoli?” me je vprašala Lara iz drugega konca sveta.
“Ravnokar sem spoznala babico. To je dovolj zame,” sem rekla in se zvila v kroglo.
“Ne živiš že cel teden pri njej?”
“Ja vendar se ji že cel teden uspešno izmikam. Vsaj do danes.”
“Sara, saj ne bo tako grozno.”
“Prav imaš!”
“Ja, širi pozitivo.”
“Nisem še končala.”
“Oh Jezus.”
“Kaj, če bo še tisočkrat slabše!”
“Ne bodi smešna! Zdaj me pa poslušaj! Ti si vendar Sara Ribič! Tudi ti si bila enkrat prvič v šoli! Pojdi! Našla boš prijatelje!”
“Hvala L.”
“To delajo prijatelji. Zdaj pa moram iti, ker so vrtičkarji sami. Urban ne te vaze!” Prekinila sem. Če nič drugega, sem s tem pogovorom vsaj slišala najboljšo prijateljico. Šla sem v kuhinjo in pojedla svojo porcijo zajtrka. Kuhinja in jedilnica sta bili popolnoma prazni. Takrat je v kuhinjo prišla mama.
“Zapeljala te bom!” je rekla odločno.
“Saj grem lahko tudi sama!” sem se branila. Pri mojih starših me je najbolj jezilo to, da me obravnavata kot, da sem majhna punčka.
“To ni bilo vprašanje! Vsi te čakamo!” Zavila sem z očmi in stekla ven iz hiše v bel BMW, ki je bil na dovozu. Sedla sem na zadnji sedež in zrla skozi okno. Pri vožnji z avtomobilom mi je bilo vedno všeč, kako pokrajina hitro hiti stran. Tako me je mami najlažje uspavala.
“Tu smo!” je naznanil oče, ko smo stali pred veliko rumeno in staro zgradbo. Stopila sem iz avta in pomahala mami in očiju.
“Kaj pa lubčka?” me je vprašala mami.
“Mami! Polnoletna sem! Pa še sramotiš me!” sem rekla in stopila iz avta.
“Adijo ljubica,” mi je zaklical očka in odpeljal.
“Moja mala Sara odrašča,” je rekla mami in si obrisala oči, preden je očka speljal.
“Mami! Polnoletna sem!” sem zaklicala mami, ko je avto odpeljal. Še enkrat sem se zazrla v veliko zgradbo. Nekaj metrov stran je stala punca, ki me je precej spominjala na Laro. Imela je malenkost temnejše lase. Visoka je bila približno enako kot jaz, kar me je presenetilo, saj sem bila jaz med največjimi na moji prejšnji šoli. Zagotovo je bilo bolj obilno in manj okretno kot Lara, vendar je bila vseeno precej vitka. Stopila sem do skupinice.
“Hej,” sem pozdravila v angleščini z naglasom, ki sem ga uporabljala v vrtcu.
“Ti si verjetno nova kaj?” je reklo dekle, ki je bila čista kopija Saše. Le malenkost bolj nesramna.
“Sem ja,” sem poizkusila ponovno z enakim naglasom.
“Govori pa kot hrček,” je rekla dvojnica Lare. Nato je skakala naokoli kot hrček. Očitno je bila vodja skupinice. Privzdignila sem levo obrv.
“Kaj ne poznaš hecov?” je vprašalo dekle s mešanico blond in rjavih las. Imela je čudno postrižene lase in v skupinici je bila najmanjša.
“Vem kdo jih,” je reklo dekle, ki je bilo vodje skupinice.
“No in kako ti je ime, novinka?” je vprašalo najmanjše dekle in me z gnusom premerilo.
“Jaz sem Sara. Kdo ste pa ve?”
“Jaz sem Cat,” je rekla vodja skupinice. “Tole je Karolina in tole je Sophia.”
“Jaz sem Karolina,” se je predstavilo dekle, ki je bilo čista Saša.
“Jaz pa Sophia,” je rekla najmanjša.
“Dovolj govorjenja! Govorita lahko, če Vama jaz dovolim! To svetujem tudi tebi,” je rekla Cat. Žal nisem Lara, ki zna zabiti človeka, da joka.
“Pusti jo Cat,” je reklo dekle, ki je izgledalo natanko tako kot se je opisalo tisto, s katerim sem telefonirala na letalu. Roke je prekrižala na prsih in prav tako dve dekleti, ki sta bili za njo. Ena je imela svetle blond. Tako svetle, da so bili skoraj temni. Druga je imela skoraj temne blond, vendar še vedno skoraj blond.
“Oh Zoey. Nisi za štos! Le hecale smo se,” je rekla Karolina.
“Ne moreš se norčevati iz novincev. Prijavila bi te ravnatelju, vendar tega ne bom storila zaradi čistega miru,” je rekla Zoey in jih premerila z še večjim gnusom kot je prej mene Sophia. Tista z zelo svetlimi lasmi me je odvedla do drugega dela dvorišča. Končno se mi je povrnil dar govora.
“Hvala ti Zoey. Saj si Zoey, kajne? Takrat sva telefonirale,” sem rekla modrolaski.
“Ti si torej Sara?” me je vprašala Zoey in me prijela za roke. “Tako sem te želela spoznati. Iz katere države si? Katera je tvoja najljubša barva? ...”
“Zoey! Zoey!” je reklo dekle s svetlo blond lasmi. “Pusti ji do besede. Moja sestra zelo rada govori.” je reklo dekle.
“Vidve sta sestri?” sem vprašala.
“Dvojčici sta,” je reklo dekle s temno blond lasmi. Začudeno sem ju premerila.
“Zelo rada izstopam,” je rekla Zoey in se pobožala po kolenu, kjer jo je brcnila njena sestra.
“Jaz sem Chloe,” je rekla Zoeyina sestra.
“Jaz sem Charlie,” je reklo tiho dekletce.
“No super. Zdaj ko se poznamo, ti bomo razkazale šolo,” je rekla Zoey in me povlekla za roko. Drugi dve sta nama smeje sledili. Zoey je govorila tako hitro, da sem razumela samo, kje je predavalnica, kje je knjižnica, kje je jedilnica in kje je večnamenski prostor.
“Kdo je naša razredničarka?” sem vprašala.
“Emma White. Danes jo imamo cel dan. Blok uro zgodovino, prve tri ure pa imamo razrednikovo,” je rekla Zoey, ko smo bile pred eno izmed učilnic za zgodovino.
“Pozdravljene punce,” nas je pozdravila mlada profesorica majhne postave z pepelnato blond lasmi pristrižene na paž. Nosila je poletno obleko v modri barvi. Takšne barve je bila tudi naša uniforma. Oči so ji obstale na meni. “Ti si najbrž nova.” Pokimala sem.
“Razkazale smo ji šolo,” je rekla Zoey.
“Super Zoey,” je rekla in odklenila razred. Zoey se je namenila v zadnjo klop, vendar jo je Cloe ustavila.
“Veš, da ti je mami rekla, da moraš sedeti bolj zadaj,” jo je zavrnila in sedla v drugo vrsto ob okno. Jaz sem sedla zraven nje.
“Hej James boš sedel pred nami?” je vprašala Zoey tipa, ki je imel rjave kodraste lase in črne oči. Bil je precej visok.
“Pa že,” je rekel tip in sedel pred Cloe.
“Zakaj pa tja, James?” je vprašala Zoey užaljeno.
“Potrebujem svež zrak,” se je izmuznil dolgin.
“Pridi Zoey, gremo ven,” sem rekla prijateljici in jo povlekla za ovratnik. Pred vrati učilnice sem jo izpustila.
“Zakaj si to naredila?” me je vprašala. Živčna sem pogledovala okoli sebe in zagledala letak na panoju za nama.
“Ker me zanima kaj je to,” sem rekla in najprej mi ni verjela, potem je pa videla vsebino na letaku.
“To je Mali jesenski ples!” je vzkliknila Zoey.
“Zakaj je mali?” sem jo vprašala.
“Ker je Veliki jesenski ples, ples v maskah. Ta pa je pred tem in zato je mali. Pa še učitelji ga organizirajo.”
“Zakaj ga organizirajo učitelji?”
“Ker potrebuje šola denar. Vsako poletje nekaj dozidajo ali prenovijo. To poletje so naredili večjo zbornico in s tem pridobili še eno učilnico. Novo zbornico so zgradili.”
“No lepo.”
“Ja. Sedaj nimamo matematike vsakič v drugi učilnici, vendar vedno v isti.”
“Hej, vsak čas bo zvonilo. Ne bi šli raje v razred?” sem vprašala in Zoey mi je sledila. Ko sva sedli na svoje mesto je zvonilo.
“Anna! Rick! Jack! Joe! Hanna! Že prvi šolski dan mislite zamujati?!” je vzkliknila profesorica in se srepo zazrla v njih. Peterica je bila različne velikosti. Prvo dekle je bilo bolj majhno in drobno. Imela je cvileč glasek in pepelnate blond dolge lase. Zraven nje je stal visok fant, ki je bil srednje visok. Imel je svetlo blond lase. Zraven njega je stal fant, za eno glavo višji od prvega in pol glave manjši od prvega dekleta. Imel je srednje svetle rjave lase. Zraven je stal fant, ki je bil najvišji med vsemi. Imel je srednje temne rjave lase. Vsi so imeli polizane lase, prvo dekle pa kite. Zadnja v vrsti je bila za pol glave manjša od dolgina. Imela je temno rjave lase.
“Avtobus je zamujal,” je rekla vso prestrašeno prvo dekle.
“To ni izgovor Anna!” je zahrumela profesorica.
“Zakaj pa ne?” je vprašal drugi fant.
“Ne ugovarjaj Rick!" je še glasneje zahrumela profesorica.
“Si vsaj poizkusil stari,” je rekel tretji in Ricka lopnil po hrbtu.
“Dovolj bo Jack!" Je še glasneje rekla profesorica. “Kakšen zgled pa ste novi dijakinji? No dajmo sedite!” je zahrumela in vstala. Tudi jaz sem ustala, vendar ostali niso ponovili za mano. “Ja ljubi bog! Ste od lanskega leta vse pozabili? Še nova dijakinja ve, da se na začetku vsake ure vstane in se pozdravimo!” je zavpila v popolni angleščini.
“Dober dan,” je reklo 26 grl.
“No dobro. Za začetek se nam bo nova dijakinja predstavila. Saj se boš, kajne?” je rekla profesorica in me pogledala s pogledom, ki mi ni dajal izbire.
“Bom,” sem rekla in stopila pred tablo. “Pozdravljeni. Sem Sara Ribič. Sem smo se preselili iz Slovenije, ker je babica bolna. Rada pojem, plešem, navijam in kuham. Na moji prejšnji šoli sem bila kapetanka navijačic,” sem rekla in sedla na svoje mesto. Profesorica je razlagala o pravilih šolskega reda.
“Cloe?” je zašepetal, baje mu je ime James.
“Ja James?” mu je odgovorila Cloe.
“Bi šla z mano na mali jesenski ples?” je vprašal na kar je Zoey obrnila glavo za devetdeset stopinj.
“Veš, James ti si imel nekaj čez poletje z mano!” je vzkliknila. Cel razred se je obrnil proti njej s profesorico vred.
“Zoey! Kaj sem pravkar povedala?” je vzkliknila.
“Da ne smemo klepetati?” je rekla neprepričljivo.
“Tako je, vendar vseeno ne klepetaj,” je rekla in do konca ure sem poslušala z enim ušesom razredna pravila.

Ko je zvonilo je James šel do Zoey.
“Kaj si mislila s tem, ko si rekla, da sva imela nekaj med poletjem?” jo je vprašal. Skrila sem se k omaricam in poslušala.
“Bilo je na Isabellini zabavi,” je začela.
“Oba sva bila pijana,” jo je zavrnil.
“Jaz mogoče, če sem pa spila cel liter ne vem česa!”
“Ni tako, da ti ne piješ alkohola?”
“Res je, vendar imam dolg jezik.”
“To pa vem,” je rekel James, vendar je Zoey njegovo pripombo namenoma preslišala.
“Isabella je rekla, da spije hitreje ne vem kaj, jaz sem pa rekla, da naj dokaže.” Takrat je bila minuta do zvonjenja.
“Oh, šit,” sem rekla in stekla proti učilnici.
“Kje si bila?” me je vprašala Zoey.
“Na stranišču,” sem se zlagala.
“Ampak stranišče je na drugi strani,” je rekel James.
“No jaz pa sem pozabila kje je, zato sem šla na tisto stran,” sem rekla in šla v razred. Za mano sta prišla tudi Zoey in James.
“No, kaj misliš Cloe?” je vprašal James. Pokimala mu je, Zoey pa jima je namenila grd pogled. Tole se ne bo dobro končalo.









Hvala vsem, ki ste všečkali mojo zgodbo, jo komentirali ali pa samo prebrali. Če hoče kdo, da ga obveščam, naj pove. Če hoče biti kdo FanNumber2, naj pove. Tudi v tej zgodbi je moj FenNumber1 Artie.
Lysm
Heart