𝟑. 𝐏 𝐎 𝐆 𝐋 𝐀 𝐕 𝐉 𝐄
Stala sem pred vrati, ki so vodila v poslopje kjer so živeli skrbniki. Nisem si upala potrkati, ker kaj če bi mi odprl kdo drug kot tisti moški od včeraj. Sploh nisem vedela kaj hoče od mene in kakšno uslugo bom mu morala narediti? Počasi sem začenjala imeti vsega dovolj. Najprej me pretepejo zaradi tega, ker sem zamudila, potem mi vzamejo vse moje osebne stvari in za povrh vsega se pojavi še nek moški, ki mi govori, da mu moram narediti uslugo!
'Kaj pa si tako zamišljena? Če nisi pripravljena lahko začneva kdaj drugič.' mi je rekel.
Oh kako sem se ga ustrašila. Sploh ne vem kdaj so se odprla vrata. Očitno zadnje čase res preveč premišljujem o vseh zadevah.
'Se opravičujem. Seveda sem pripravljena.' sem mu odgovorila čeprav se mi ni niti približno sanjalo za kaj se gre. Z roko mi je namignil naj stopim naprej.

Prostor je bil ogromen in zelo razkošen. Tla so se lesketala, strop je bil visok vsaj kakšnih pet metrov in poslikan z bogovi v katere so verjeli skrbniki. Hodila sva mimo velikanskih lesenih vrat z izrezljanimi podboji. Na sredini hodnika so se vili različni kipci bogov.
Ne razumem kako lahko imajo tu notri toliko premoženja, če bi zunanji svet izvedel za to kar se skriva tukaj notri verjetno sirotišnice že zdavnaj nebi bilo. Ampak kako to, da se ni razvedelo? Ali sem mogoče prva…
'Potrkaj in počakaj, da ti jih Aaron odpre. Nikamor ne hodi, ne govori in, ko se bodo vrata začela odpirati poklekni. Razumeš?'
Morala sem razumeti. To ni bilo vprašanje. 'Razumem.'
Gledala sem ga kako je odhajal in se počasi oddaljeval v neskončno dolg hodnik. Nisem vedela kaj naj naredim, ja to že, da moram potrkati in potem bla bla bla. Ampak kaj naj naredim potem, ko bom tam notri z Aaronom ali kakor koli ga je že imenoval. Sploh nisem vedela kdo je to in kaj hoče od mene. Vse to se mi je preprosto zdelo smešno.

*i*'Zakaj bi kdo hotel imeti kaj od mene? Sirote.'*i* Res nisem mogla razumeti tega. Nikoli si nisem mislila, da bom sploh preživela teh 15 let in poglej me zdaj, stojim pred vrati v nekakšni palači za katero ne ve nihče? In čakam, da bom imela dovolj poguma za to, da bom dvignila svojo roko in potrkala.
Dovolj mi je! Najbolje, da samo stojim tukaj kot nekakšna trapa. Ne! Potrkala bom na ta prekleta vrata in naredila kar koli bo potrebno, da bom spravila Liv noter. Ker konec koncev je ona moja edina prijateljica, edina oseba do katere imam kakršna koli čustva in mi je mar zanjo. Brez nje sploh ne vem kako bi preživela vsa ta leta, in za to se je treba potruditi. Takšnih oseb ne delijo kar tako na ulici, čeprav sem jo jaz spoznala prav tam.

Potrkala sem.

Postalo mi je slabo. Ne vem zakaj imam tako slab občutek glede tega. Moj šesti čut se še nikoli ni oglašal tako glasno. Govori mi naj čim prej stečem daleč stran dokler imam še čas, dokler so ta vrata še zaprta. Nekdo se je premaknil. Težke stopinje so se začele približevati vratom, kot bi se ravnokar prebudil velikan iz njegovega sto letnega spanca.
Vrata so se začela odpirati in jaz sem hitro pokleknila in od strahu zaprla svoje rjave oči. Zvok, ki so ga povzročala odpirajoča se vrata ni bil neprijeten, prav nasprotno bil je prav pomirjujoč. Silil me je, da bi odprla oči, vstala in pogledala kdo je pred njimi. Ampak sem vedela, da je to samo trik s katerim preverjajo kako močno voljo imamo.

'Zanimivo, redko kdo premaga zvok.' je rekel globok in srh vzbujajoč glas. 'Številka?'
'169.'
'Pričakoval sem te ja. Pravijo, da veliko obetaš. Vstopi, prossim.' zadnjo besedo je bolj zasikal kot pa izgovoril.

Bolj kot karkoli sem si želela, da bi lahko bila kje drugje, kjerkoli samo ne tu. Nisem imela pojma kaj bom uzrla, ko se bom vstala. Njegovo govorjenje me straši, ob zadnjih besedah pa sem dobila kar kurjo kožo.
Ampak nisem imela izbire zdaj sem že bila tu, zdaj sem že vstopila v to in sem morala vstati in oditi naprej. Ko sem dvignila pogled nikogar več ni bilo tam, če je sploh kdaj bilo. Ostala so samo odprta vrata.
Stopila sem skoznje v veliko razkošno dvorano v kateri se je odvijal ples v maskah. Ženske so plesale v velikih prelepih oblekah in zapeljevale moške. Glasba je bila nežna in se je odbijala od ogromnih sten, zapolnjevala je prostor.

Nisem imela pojma kam naj grem in kam je izginil Aaron. Nisem spadala sem, v ta prostor. Povrhu vsega pa se mi je zdelo še čudno kako to, da nisem slišala glasbe, ko sem stala zunaj pred odprtimi vrati. Bilo je kakor, da se je to vse pojavilo v trenutku ko sem prestopila prag. Šele zdaj sem se začela zavedati kako narobe je vse to.

'169 naj vas pospremim.' mi je rekla neka ženska in me prijela za roko. Preden bi lahko karkoli rekla sva že hiteli po zavitih hodnikih dokler nisva prišli do sobe na kateri je pisala moja številka.
Ob prihodu v sirotišnico ti dodelijo številko glede na to kdo sta bila tvoja mama in oče. Višja številka kot je bolj nepomembna sta bila in nižja kot je bolj pomembna sta. Jaz imam očitno bolj pomembne starše saj številke gredo tudi čez tisoč, ampak ne vem kdo sta ali sta bila. Še tega ne vem ali sta živa.

Ženska je odprla vrata z mojim prstnim odtisom in me povlekla v sobo z njo vred. Nisem imela pojma kaj se dogaja in kje sva. Ozirala sem se naokoli za kakršnimi koli znaki, ki bi mi razkrili kaj se dogaja. Ampak bilo ni ničesar.
'Joj! Kako si pozna, hitro se preobleci. Počakala te bom pred vrati, da greva skupaj na ples. Drugače se boš tako ali tako izgubila.' takoj za tem je izginila na hodnik in za sabo zaprla vrata.
Ples?? Jaz bi naj šla na ples?! Kaj za vraga se dogaja tu? Kaj se nebi mogla sestati z nekakšnim Aaronom ne pa iti na ples v maskah. Sploh pa tudi, če grem na to nimam niti najmanjšega pojma kaj si naj oblečem in niti kako se pleše.
'Ne skrbi z oblačili ti bom pomagala jaz. Plesati se pa boš morala naučiti sama.' mi je rekla neka druga ženska, ki je očitno bila v moji sobi že preden sem sploh prišla. Kaj mi lahko bere misli?
'Ja lahko berem misli in ja v tej sobi sem že kar nekaj časa. Pozna si veš, dolgo smo čakali nate in mimogrede sem Alina tvoj služkinja.' mi je obrazložila.