Martin vleče karto in jo položi na kupček. Nagnem se naprej. Presneto da res! Pet plus!
"Modra," z porogljivim nasmehom na ustnicah objavi.
"Aghh."
Zagodrnjam, kajti v rokah ima samo še dve karti. Jaz pa vsaj osem! Zmagal bo v 'moji igri'! Pa naj bo, se v glavi vdam in potisnem na stran zbodljaj tekmovalnosti. Martin na mizo vrže dve enaki modri šestki. Zmagal je! Brez, da bi sploh rekel enka! Senzacija! Malce sem ljubosumna, toda ali ni to normalno?
"Torej, jaz sem Martin, kako je pa tebi ime," me prijazno vpraša Martin, ki se lagodno naslanja nazaj na stol. Mešam karte, on pa me zadovoljno opazuje. Premišljujem, kako mu naj odgovorim. Vsekakor nočem biti bedna.
"Kaj misliš?"
Mu odvrnem in ga izzovem naj se preizkusi v ugibanju.
"Hmm... Rjavolaso dekle, ki je vedno samo, povabi fanta na igro enke in jo še zgubi. Nimam pojma. Kakšen namig?"
Ugiba in razposajeno se zasmeji.
"Prav." Se predam. "Podobno se sliši kakor jutro." Mu namignem z zapletenim vprašanjem. Odgovor se glasi zara. Jutranja zora zveni precej podobno kot Zarja. No, v vsakem primeru je to zelo neumen namig pomislim. Nikoli ne bo ugotovil.
"A-ha. Hmm, zora, zora.... Kaj zveni podobno zori?"
Na glas premišljuje Martin. Prav butne me nazaj. Kako je tako hitro ugotovil? V mojih očeh je definitivno zrastel iz naivnega tipčka, ki teka za Lano v ne tako neumnega Martina. Zahahljam se.
"Nisi Zora, kajti to ne zveni podobno, to je isto. Hmm, Zara? Preveč podobno.. Zorica? Definitivno ne. Zinka? Nee."
Še kar ugiba Martin. Res je dober! Kako je prišel do Zinka?
" Hmmm, mogoče Zarja?"
Preden začne sam sebi prostestirati ga prekinem:
"Ja, Zarja sem. Bravo!"
Z Martinom odigrava še eno igro in tokrat jaz zmagam, toda le za las. Moj ego si malce opomore. Martin ravno pobira karte, ko z kotičkom očesa zasledim Luka, kako za roko vodi črnolasko ven iz sobe. Malo manjka da mi v naročje ne pade solza. Zadržim se. Kakšen ljubosumen dojenček pa sem? Sama sebi grem na živce. Toda, kaj morem, srce mi malce zakrvavi in tega pač ne morem zatajiti.
Izabela je očitno opazila in mene, kako igram enko z Martinom, in Luka in črnolasko, ker pride do mene me stisne za ramo in na glas vpraša:
"Se lahko pridružim tej igri, ali nameravata še naprej sama sedeti tukaj kot kakšna 'darkerja'?"
Vsi se zasmejimo in Martin ji od sosednje mize pritegne stol. Teatralno sede nanj, nato pa naju gleda, kakor da bi pričakovala, da bo vanjo udarila strela zaradi tega.
Ravno razdelim karte, ko k naši mizi pristopiclja dekle, ki že cel dan sledi Izabeli kot kužek in to samo zato, ker se poznata z matematičnega tekmovanja lani.
"Se lahko grem zraven?"
'Nas' vpraša, pri čemer so njene velike oči uprte le v Izabelo. Slednja ji prikima, pri čemer se sploh ne pozanima pri nama ali lahko. Z Martinom se spogledava; zavijeva z očmi, kajti res je bilo zabavno ko sva bila sama. Skomignem z rameni in razdelim karte na štiri kupčke.

Se nadaljuje.......