Mesto sanjajočih knjig

Mesto sanjajočih knjig (Die Stadt der Träumenden Bücher) je četrto delo iz serije o Zamoniji, za katero Moers zvito napove, da gre zgolj za njegov prevod nekaj poglavij iz obsežnega svežnja, ki ga je spisal lintvern Blagorad Basnodolski, veličina med zamonijskimi književniki. Na več kot štiristo petdesetih straneh spremljamo tedaj še mladega lintverna na pustolovski poti skozi mesto Bukvano in njene katakombe, v katerih kar mrgoli skrajno nevarnih življenjskih oblik, Moersovih stvaritev, ki so tako ali drugače povezane z literarno industrijo. Med iskanjem avtorja genialnega rokopisa se vedoželjni Basnodolski uči pisateljevanja in tako tudi bralcem postreže marsikatero hudomušno modrost (v smislu: če doslej nisi še ničesar objavil, je razlog morda ta, da pišeš z napačno roko). Za roman, ki je v Nemčiji prvič izšel leta 2004, je avtor leto dni zatem prejel nagrado mesta Wetzlar za fantazijsko literaturo. Zamonija je slovenskemu bralcu že znana iz Moersovega prvega prevedenega dela 13 1 življenj kapitana Sinjedlakca (2000) in sedaj tudi romana Rumo & Čudeži v temi. Mesto sanjajočih knjig, v katerem so nemški recenzenti (med drugim) prepoznali spretno zasukani srhljivi in pustolovski roman in v Basnodolskem Moersov alter ego, ki naj bi (med drugim) črpal navdih pri H. P. Lovecraftu, je po mnenjih navdušenih nemških bralcev pravi hvalospev literaturi in branju. Navdušenje gre celo tako daleč, da bralci kot po seznamu trejo anagramske orehe v imenih, za katerimi se skrivajo znani literati, vse od Goetheja do Balzaca, ki svoja dela tudi citirajo. Bukvana, mesto sanjajočih knjig, pa bi lahko bila tudi groteskni oris današnje literarne industrije, še posebej Frankfurtskega knjižnega sejma. Knjiga, ki o knjigah spregovori na zelo svež in domišljijsko bogat način.