Teta s Krvavca

Sem človek, ki živi v prihodnosti. S tem ne mislim, da vem, katere naloge bodo na naslednjem matematičnem testu, kaj šele, da bi si znala predstavljati, da bodo nekoč namesto nas vse opravljali roboti. Gre pa za to, da se na najpomembnejše reči v življenju pripravljam več let prej, preden se zares zgodijo, in da mi je to pogosto pomembnejše od tega, kar se dogaja v sedanjosti. Že kar nekaj časa sem recimo totalno nared za to, da bi imela fanta. Tudi za uporabo družabnih omrežij brez starševskega nadzora in pošteno žurko. Zlahka bi šla že jutri na volitve, ker mi je kristalno jasno, kako bi glasovala. In podobno se že nekaj časa intenzivno pripravljam tudi na prvo menstruacijo: prebiram knjige, Pil, članke na spletu in si živo predstavljam, kako je, ko se ti prebudijo jajčniki. Prisegla bi, da bi me na tem področju težko kaj presenetilo.

Podobno kot jaz živim v prihodnosti, moji starši, nasprotno, ostajajo globoko v preteklosti. Zanje bom namreč zmeraj dojenček. Vsaj v tistih vidikih življenja, ki ne zadevajo pomoči pri gospodinjskih opravilih (»zdaj si že velika in delo si bomo enakovredno razdelili«), razumevanja vedenjskih odklonov mlajših članov družine (»popusti, ti si starejša«) in skrbi za dobre ocene (»ni več časa za hece, od tega je odvisna tvoja kariera«). Ampak kar zadeva moj telesni in duševni razvoj, sem za mami in atija še vedno na nivoju gu-gu, ga-ga. Včasih imam občutek, da bi bila najsrečnejša, če bi do konca življenja sedela v vozičku in cuzala dudo.

Poleg tega imamo v naši družini cel kup tabujev. To so tiste reči, o katerih ne govorimo. Pravzaprav se pretvarjamo, da niti ne obstajajo. Na primer telesni organi med popkom in koleni. Kar zadeva moje starše, jih ni, zato se z njimi ne ukvarjamo. In najbrž bi bilo logično, da telesni organ, ki ne obstaja, ne more boleti, vznemirjati ali tvoriti jajčec?