Domen Valič: Če si nor na gledališče

Domen Valič praznuje že dvajset let od takrat, ko se je vpisal na akademijo za igro (AGRFT). A že od malega je bil tako ali drugače del gledališkega življenja, saj sta igralca tudi njegov oče in dedek. Igralec je tudi njegov brat Vid. Nedavno je zapustil Mestno gledališče ljubljansko, ker je potreboval svobodo. Igra v različnih predstavah, tako sam v monokomedijah kot tudi v predstavah z večjo zasedbo. Igra tudi v različnih serijah, snema podkaste, vodi maturantske plese, poslovne prireditve, državne slovesnosti ... Morda bi bilo bolje, da bi ga vprašali, česa ne počne. : ))

Že v rosni mladosti si si želel postati igralec. Morda (tudi) zato, ker si odraščal v igralski družini?

Verjetno sem se tudi zato zaljubil v gledališče, v zgodbe in nastopanje, ker sem pri tem gledal dedka in očeta in sta mi bila v tistem času vzornika. In otroci do neke starosti radi posnemajo starše.

Kaj pa je bilo odločilno, da si se podal v igralske vode?

Ne vem zares. Verjetno sem v nekem trenutku, ko sem bil najstnik, razumel, da bom imel samo pri takem delu pravi občutek izpolnjenosti in sreče. Seveda so me začarali tudi filmi in ljudje, ki so igrali v njih, saj se mi je vedno zdelo, da oni razumejo življenje na drugačen način, z nekega drugega zornega kota.

Kako so na to odločitev vplivale tvoje plesne izkušnje?

Plesal sem dolgo časa, ples predstavlja največji del mojega odraščanja in šolanja, ampak sem zelo kmalu čutil, da bom enkrat prenehal s tem. Da si zares želim biti igralec, ne plesalec.

Kako se spominjaš plesnih treningov? Si tekmoval?

Plesal sem 13 let in 11 let od tega tekmoval. Rad sem imel standardne in latinskoameriške plese, na treningih sem bil srečen, prav tako na tekmovanjih. Po šestnajstem letu pa se je vse skupaj precej zresnilo in usmerili so nas v strogo tekmovanje. Takrat mi je to ustrezalo, danes pa ne vidim več smisla v tekmovanjih. Imel sem veliko mednarodnih uspehov, pri 18 letih sva bila s soplesalko tudi državna prvaka in druga na svetovnem prvenstvu v vseh desetih plesih v kategoriji 16–19 let. Trenirala sva tako v Italiji kot v Angliji in vikende sem večinoma preživljal na mednarodnih tekmah po Italiji, Avstriji, Švici, Angliji itn.

Sprejemni izpit na AGRFT je zahteven, redki so izbrani. Kdo ti je pomagal pri pripravah?

Pripravljal sem se v glavnem sam, a ker sta mi pomoč ponudila oče in dedek, sem enkrat tudi pred njima interpretiral svoje pesmi oz. monologe. Pred vsakim posebej, da sem dobil dve mnenji, potem pa sem sam nadaljeval s pripravo.

Nastopaš tako pred kamerami kot na odrskih deskah. Kakšna je razlika, kaj ti je ljubše?

Imam veliko različnih projektov in všeč mi je ta raznovrstnost, ki me bogati na različne načine, saj vsaj projekt zahteva drugačen način kreativnosti. Igram v predstavah, tako sam v monokomediji kot tudi v predstavah, kjer sodeluje eden ali več igralcev, nastopam v različnih serijah, snemam podkast, vodim maturantske plese, poslovne prireditve, državne slovesnosti pa še kaj bi se našlo. Verjetno mi je oder še vedno najljubši medij, ker omogoča takojšen prenos energije med občinstvom in mano, kar pomeni, da je naša »komunikacija« edinstvena in pristna.

Sodeluješ tudi z bratom Vidom. Kako se pri delu razumeta?

Dobro, zelo dobro. V polju ustvarjalnosti se pogosto razlikujeva, kar je razumljivo, ampak sva se razlik z leti navadila in se znava zdaj še bolje poslušati in razumeti drug drugega.