Kako stopiš v stik z nekom, ki ti je všeč?

Moje življenje je zadnje čase čisto mrtvilo. Še egipčanske mumije so manj mrtve kot moj urnik družabnih aktivnosti. Nobenih novih zmenkov ni v njem in nobenih vznemirljivih zabav. Če ne bi bilo testov in spraševanj, ki mi poženejo kri po žilah, bi najbrž ostala brez srčnega utripa. Ker je vse drugo predvidljivo kot radijska playlista.

Se pa zato toliko več dogaja Klari Jasni. Spraševala sem se že, ali ne obstaja v vesolju nekakšen program za ohranjanje ravnovesja: če je življenje tvoje najboljše prijateljice kot vrtiljak, moraš ti ostati nepremičen kot steber, da si ji lahko v oporo. Ker majkemi, da Klara Jasna trenutno ne ve, kje se je drži glava. (Če bi ji rekel, naj poišče vrat, bi najbrž pokazala na mezinec.) Prav hecno mi je gledati najbolj obvladano, urejeno in razumno osebo, kar jih poznam, kako pol ure išče svoje ime in list z domačim branjem. (Ko rečem hecno, mislim nenavadno, ker se moram tudi jaz še navaditi na njeno novo stanje.)

Seveda je za vse to kriv XX (Klara Jasna mi še vedno ne dovoli zapisati njegovega imena, pravi pa tudi, da je trapasto, da ga zapisujem kot tropičje, zato bo od zdaj naprej XX in ne več …). Odkar sva ga srečali na nogometni tekmi, je čisto obsedena z njim. Njegov urnik pozna bolj kot svojega, in kot sem predvidevala, se je v nekaj dneh naučila več o nogometu, kot vedo na fakulteti za šport. Enako zavzeto, kot se je nekoč pogovarjala o problemih človeštva, zdaj sprašuje, ali jo je XX zaznal, opazil, pogledal, omenil, in če ne, kdaj mislim, da jo bo. Povsem logično je bilo, da bova šli čez en teden spet na tekmo.

Začetek

»Kje sedi?« je šepnila, ko sva naslednjo soboto prisopihali na tribuno. »Ti poglej, jaz nočem buljit.«

Razgledala sem se po sediščih in XX zagledala na drugem koncu. Nič nisem rekla, samo potegnila sem Klaro Jasno za sabo. »Tja greva.«

Brez besed mi je sledila, ne da bi zares gledala, kod hodi. Ljudi, ki jih je pohodila, dregnila s komolci ali oplazila z nahrbtnikom, na tem mestu raje ne bom omenjala, ker bi rada, da ohraniva vsaj nekaj dostojanstva.

Na srečo sta bila sedeža tik za XX prosta.

»Hej,« sem zažgolela veselo kot sinička in se teatralno počila na stol. »Pa sva le ujeli tekmo. A sva kaj zamudili?«

»Še niti začelo se ni,« je odgovoril XX, ne da bi naju sploh pogledal.

Stara Klara Jasna bi gotovo kaj pripomnila, ampak nova Klara Jasna je molčala in strmela v najbližji gol, kot da ta pleše, poje in žonglira. Tudi med tekmo skorajda ni pisnila, čeprav sem prepričana, da je še pred sodniki opazila vse ofsajde in … no, kakorkoli se že reče tistim rečem, ki jih počnejo nogometaši.

A nič ne bosta komunicirala? Sva zato prišli na tekmo? mi je švigalo čez možgane, prepojene s strahom, da bom morala zdaj vsak vikend na stadion. Nekaj moram narediti.

In potem sem dobila idejo in pol. (Tako se pač reče. V resnici je bila samo ena ideja.)

Trik

»O, ne!« sem zavpila, kolikor je šlo naravno. (Nekaj igralskega talenta le imam.)

Klara Jasna je kriknila in XX se je obrnil. Od mojega puloverja je kapljalo kot iz pokvarjene pipe.

»Kakšna neroda sem.«

V desni roki sem držala napol prazen bidon, z levo pa vlekla s sebe mokro cunjo.