Šola za diktatorje

Dragi pilovci, vem, da si ne želite postati diktatorji, vseeno pa je tukaj nekaj nasvetov, če se kdaj odločite drugače. Za osvežitev spomina – diktator je človek, ki ima v svoji državi neomejeno oblast, kar dejansko pomeni, da on odloča o vsem. Da lahko postaneš diktator, je pametno upoštevati nekatera pravila – tem lekcijam bi lahko rekli šola za diktatorje, čeprav seveda te vrste šola ne obstaja. Štiri diktatorje dvajsetega stoletja bomo omenili, ki so to šolo opravili z odličnim uspehom: Josifa Stalina, Adolfa Hitlerja, iraškega diktatorja Sadama Huseina in četrtega, od katerega so se vsi veliko naučili – Benita Mussolinija.

Lekcija št. 1 – Ustvari mit o nastanku

Mussolini je prišel na oblast s pohodom na Rim, ko je njegovim fašistom uspelo zavzeti glavno mesto Italije. Ta pohod v bistvu ni pomenil kaj dosti, ker se je kralj že prej odločil, da mu bo podelil oblast. To pa Mussolinija ni oviralo, da ne bi dogodka prikazal kot dramatično in neskončno junaško dejanje.

Komunistična Sovjetska zveza je leta 1917 zamenjala Rusko carstvo. V Zimski dvorec, palačo v Sankt Peterburgu, ki je bil sedež prejšnje vlade, so vstopili skoraj brez odpora. Vendar je Josif Stalin, voditelj Sovjetske zveze, kasneje dogodek razlagal kot junaški primer žrtvovanja za ideale. Zgodbo so prikazali v številnih propagandnih filmih.

Leta 1923 je Adolf Hitler poskušal z nasilnim državnim udarom prevzeti oblast v Nemčiji. Poskus je klavrno propadel, Hitler je osem mesecev preživel v zaporu. Umrlo je šestnajst ljudi, ki jim je Hitler, ko je prišel na oblast, dal postaviti spomenik. Na koncu je bila ta nepremišljena zgodba prikazana kot uspeh.

Sadam Husein, zloglasni diktator iz Iraka, je prav tako dobro prikrojil resnico o prevzemu oblasti. Trdil je, da je njegova stranka prišla na oblast z ljudsko revolucijo, torej z uporom ljudstva. V bistvu pa je šlo za čisto navaden nasilen državni udar.

Lekcija št. 2 – Pridobi si naklonjenost ljudi

Mussolini je očaral Italijane, ko je stal na svojem balkonu v Rimu in z odločnimi kretnjami govoril o bleščeči prihodnosti države. Ljudje so morali pri tem aktivno sodelovati. Otroke so vpisali v fašistična mladinska gibanja, kjer so se naučili vojaške discipline in privrženosti diktatorju.

V Stalinovi državi posameznik – razen njega – ni bil pomemben. V komunizmu nekaj pomeni samo ljudstvo. Stalin je ljudi prepričal, da bodo z delom lahko ustvarili enakopravno družbo.

Hitlerjevo darilo ljudstvu je bil prosti čas. Nacisti so ljudi pošiljali na počitnice in želeli vsem omogočiti posedovanje avtomobila (VW – Volkswagen).

Iraški vodja Sadam je govoril o združitvi vseh Arabcev in predvsem zbiranju okrog njegove osebnosti, ki je predstavljala nekakšnega očeta naroda.