Darila!

Ne vem, če ste opazili, ampak zadnje čase nisem nič pisala o Luki. Seveda ne zato, ker bi kaj manj razmišljala o njem kot običajno – to mi je postalo že tako vsakdanje kot nutela na kruhu ali dihanje –, samo nekako nisem vedela, kaj naj sploh povem. Tisti dober mesec, kolikor smo hodili v šolo, sva sedela skupaj in mislim, da nikoli nisem manj vedela, kaj se dogaja pri pouku – čeprav je bilo že nekajkrat pred tem nevarno kritično. Tako je po svoje kar sreča, da imamo zdaj šolo na daljavo, ker bom mogoče celo izdelala razred. Samo kaj, ko se zaradi tega ne počutim čisto nič olajšano, temveč kvečjemu ogoljufano. Nekako tako, kot če bi mi Božiček prišepnil, da ima zame najbolj noro darilo, kar jih obstaja, potem bi pa izvedela, da letos ne bo božiča. Razumete? Lahko bi sedela ob Luki, ampak ne morem. In to se mi zdi krivično.

Na srečo se z Luko še vedno slišiva po Vibru, Messengerju in Zoomu in včasih, ko je snov ekstra dolgočasna, mi med uro kaj napiše v zasebno sporočilo, na primer 'beda' ali 'zeh'. Takrat se počutim zelo posebno in sem dobre volje še ves dan. (Ti besedi sem si tudi napisala na steno, in ko ju zjutraj zagledam, se lažje spraskam s postelje.) Jasno pa 'beda' in 'zeh' nista isto, kot če šest ur sediš zraven najlepšega fanta na svetu in si beliš glavo, kako bi se ga dotaknil, tako da on ne bi opazil ali da bi se zdelo naključno. Poleg tega ljudje po Zoomu ne dišijo in ne naelektrijo zraka okoli sebe, zato si moram zdaj te reči samo predstavljati. Veste, koliko energije mi to pobere?! (Potem pa vi razlagajte mami, zakaj nisem imela časa dokončati matematične naloge …)