Tudi živali sodijo v šolo, mar ne?

Zdaj sem že tako izurjen, da slišim, kdaj se zjutraj mama prebudi, in znam predvideti, kdaj bo potrkala na vrata Primoževe sobe in takoj odprla vrata in rekla: Dobro jutro! Vstani, Primož! Šolo boš zamudil.

Najprej jo slišim, kako brklja po kuhinji, kuha si kavo, potem slišim njene korake, ki se približujejo najini sobi, in hop! takrat je čas, da skočim s postelje in stečem na svoje ležišče ob vratih. Mama po navadi prav takrat potrka, odpre vrata in pokuka v sobo. Jaz pa jo popolnoma mirno pričakam na svojem ležišču, jo veselo gledam in maham z repom.

»Nikar me tako nedolžno ne glej!« reče mama, »saj vem, da si spal pri Primožu in da si ravnokar skočil s postelje. Misliš, da sem tako neumna!«

Mama res ni neumna.

Celo zelo pametna je. Ne vem, zakaj se tako blazno trudi, da bi bila stroga, ko pa je v resnici zelo nežna ljubiteljica psov. To začutim vsakič, ko me poboža po glavi. Zato sem tudi zdaj na njeno strogost reagiral kar se da prijazno. Srepo me je pogledala in rekla: Misliš, da sem tako neumna! Jaz pa sem v odgovor pomahal z repom, malo nagnil glavo, zelo razširil oči, odprl gobec v takšen šarmanten pasji nasmeh in nekajkrat ljubeče in prijazno zacvilil. Kar je pomenilo: Sploh ne! Najbolj zlata, najbolj pametna, najbolj ljubeča človečnjakinja si! Oba s Primožem te imava neskončno rada. Ne vem, če je razumela. Če ni zdaj, pa nekoč bo. Jo bom že naučil.