Dva fanta, ena odločitev

Veste, kaj počnem zadnja dva tedna? Razmišljam. Izključno in samo razmišljam. Tuhtam. Rezoniram. Razglabljam. Ugotavljam. Modrujem. Umujem. Miselno vrtam. (Potem v slovarju zmanjka sinonimov.) Glavo si belim (ha! Še eden!) z življenjsko pomembnimi stvarmi. (To sem zanalašč podčrtala, ker je res važno za moje preživetje. In potem za nadaljnjih sto dvajset let, kolikor jih še nameravam ostati na tem svetu.) Mislim, da nisem niti med šolskim letom toliko razgibavala malih sivih celic (mogoče bom, ko bom velika, pisala slovarje?), zdaj pa jih neusmiljeno gonim, ko bi morala počivati na lovorikah.

V strašni zagati sem se znašla. Prav zanima me, kaj bi na mojem mestu naredili vi. Sprašujem se tudi, ali sploh obstaja dobra rešitev – ali zgolj nekaj bolj ali manj slabih – ter kaj mi s tem sporoča Usoda (ja, z veliko začetnico, ker si jo predstavljam kot načitano gospo v roza pajkicah z natupirano frizuro). Jaz namreč verjamem v take stvari, da ima življenje za nas svoje načrte in da ima vse smisel in višji cilj, tudi ko se nam zdi, da blodimo po labirintu (z mojim obupnim občutkom za orientacijo je nenehno tako), in nedvomno se tudi v trenutni situaciji skriva neki nauk, ki ga moram usvojiti – a nič ne bi imela proti, če bi se to lahko izvedlo brez tveganja, da si uničim naslednjih sto dvajset let. Ne vem, kakšen je na koncu človek, če se tako dolgo valja po obupu.