Vsak ima svojo resnico

Moje življenje že dolgo ni bilo tako vznemirljivo kot zadnjih nekaj tednov. Hop, sem rekla življenje? V resnici nimam samo enega življenja, ampak dve. Kot bi bila vohunka! Samo da jaz nimam nobenega skritega namena. Moj cilj je kristalno jasen že od prvega dne prvega razreda, ko sem vstopila v tisto učilnico s stenami v barvi vodene driske in povešeno abecedo nad tablo in v tretji klopi pri oknu zagledala njega. Mogoče se takrat še nisem zares zavedala, da bi se s tem najlepšim fantom rada poročila, ampak po drugi strani tudi še nisem znala brati ljubezenskih zgodb, tako da se ne bi preveč zanašala, da je tista debelušna punči z dvema čopkoma v krilcu iz džinsa vedela, kaj je zanjo najpomembnejše. (Če se prav spomnim, sem se najprej zapodila k pladnju s torticami in si že s prvim grižljajem popackala krilce in rumeno srajčko.)

Luka. Luka, Luka, Luka. Od prvega dne. En sam namen, en sam cilj in en sam smisel. (Dobro, priznam, tako bi bilo v ljubezenskem romanu. Mogoče je mene vseeno zadelo kak dan, mesec ali leto pozneje. Ampak bistvo ostaja isto. Hotela sem Luko – in pika. V vseh življenjih.)