Igor Karlovšek: Ognjeno pleme – Zmage in porazi; Velika bitka; Sotočje

Ja, Mavricij je hotel njihove glave.

            Da bi trgoval z njimi ali pa jih nataknil na kole.

            Do Soluna je manjkal še dan ježe, v najslabšem primeru dva.

            Ponoči, ko so ostali že trdno spali, je Ajda prevzela prvo stražo. Čehljala je enega od volkov po vratu in razmišljala, katere rastline bi zjutraj nabrala za lekarno. Skoraj vsa mazila so ji že pošla, a podnevi se ni mogla ustavljati.

            Ko je počila vejica za hrbtom, se je bliskovito obrnila z uperjenim nožem, a ker se volk ni premaknil, je vedela, da je Ahmetaj.

            Pospravila je orožje, ko je sedel k njej in zazehal.

            »Je že čas?« je zašepetala.

            »Ne, ne še. Morava se pogovoriti,« je odgovoril Ahmetaj.

            Ajda je prejšnji večer odklonila, da bi po Solunu zavili na zahod in dosegli reko, ki so jo Grki imenovali Bardarios, Slovani pa Vardar. Tako bi ob njej potovali na sever, kjer se je Ahmetaj nadejal, da bi srečali obrsko konjenico ali slovanske pešake.

            Vajen je bil poslušnosti žensk in otrok. Vse življenje je sledil poglavarjem svojega plemstva in potem vojaškim poveljnikom. Ženske ne v plemenu ne v vojski niso imele nobene besede.

            Seveda je bila Ajda nekaj posebnega.

            Ne samo zato, ker je bila princesa ali ker je bila Ognjenova hči.

            Njen razum, znanje in daljnovidnost pri sprejemanju odločitev so ga vznemirjali in opominjali. Zato ni kar zalajal, da bo tako, kot bo on rekel. Ajda je vedno trdno stala za svojimi odločitvami in jih ni spreminjala. Bila je presenetljivo modra.