Anoreksija

Pisala nam je 13-letna pilovka, ki ji droben glasek prišepetava, da je z njo vse narobe, večina njenih možganov se že utaplja v anoreksiji, čeprav je ni poimenovala. In to ni edino pismo, kar na nekaj podobnih je že odgovorila Justi, tudi v tem Pilu je spet eno. Čas je, da se tudi v naši temi meseca posvetimo anoreksiji, ki žal narašča.

Kakšna bolezen je anoreksija?

Zanjo je značilen velik strah pred debelostjo, strah, ki ne poneha tudi, ko se teža osebe, ki strada, zmanjšuje. Anoreksične motnje so v bistvu čustvene motnje, ki se kažejo v spremenjenem odnosu do hrane. Anoreksična dekleta (v zadnjem času tudi fantje, čeprav še vedno v manjšem številu) so prepričana, da so debela, tudi če so že podhranjena in že izgubijo menstruacijo, kar  je eden od kazalnikov anoreksije. Njihova predstava o lastnem telesu je motena. Čeprav so videti že kot okostnjaki, se v ogledalu vidijo debele. Anoreksija nastaja postopoma. Začne se na prehodu iz otroštva v adolescenco (pri 8–12 letih starosti) in kar nekaj let traja, da oseba poišče pomoč. Začetki anoreksije so nedolžni. Dekle se odloči, da bo shujšalo in postalo privlačnejše. Shujša nekaj kilogramov in odziv okolice (zlasti najstniške) je pohvalen. Teža ji pada, počuti se dobro in prvič v življenju ima občutek, da jo okolica opazi, pohvali, upošteva. Začuti, da ima moč in da nadzoruje svoje življenje. Toda hujšanje se ne ustavi in nenadoma nima več nadzora v svojih rokah. Občutki neustreznosti, neuspešnosti in še slabše samopodobe ter samospoštovanja so mnogo hujši kot prej. Da bo stvar še bolj mučna, dekle ni izgubilo teka, pač pa nenehno misli na hrano. Veliko anoreksičnih deklet celo zbira kuharske recepte, kopiči zaloge hrane, kuha za druge … Toda same se hrane niti ne dotaknejo, saj utegnejo zaradi strahu, da se bodo zredila, količino zaužite hrane omejiti vse do stradanja. Povečana občutljivost in s tem povezan občutek gnusa jim olajša izogibanje hrani, saj pomaga zatirati občutek lakote.

Nadzor nad hujšanjem

Osebe z anoreksijo so največkrat prepričane, da z zavračanjem hrane zgolj skrbijo za (popoln) telesni videz. Menijo namreč, da jih drugi zavračajo –  enako kot same sebe, vzrok za to pa pripisujejo temu, da so »predebele«. Če ugotovijo, da nimajo več nadzora nad hujšanjem, to spoznanje znova zruši krhko samovrednotenje in samospoštovanje, zato se počutijo še slabše; preplavljata jih sram in krivda. Toda vzrok za svoje slabo počutje vnovič pripišejo drugim dejavnikom, ne svoji motnji, ki jo največkrat zanikajo – tudi ko je ta že vidna in so lahko celo življenjsko ogrožene.