Enciklopilija: Potočni raki

*roza*POTOČNI RAKI*roza*

Potočni raki so bili včasih razširjeni po vsej Sloveniji. Bili so tako zelo pogosti, da so postali del ljudskega izročila, a so zaradi račje kuge, onesnaženih voda in rečnih regulacij izginili iz marsikaterega vodotoka.
Danes živijo v sicer opazno manjšem deležu vodnih območij kot včasih, a jih zadnje čase vse pogosteje odkrivajo v številnih potokih. Njihova številčnost je med drugim močno odvisna od obstoja primernih zavetij in prostorov v vodi, kjer se lahko rak zadržuje v dnevnem času in se tako zaščiti pred plenilci in močnim vodnim tokom.
Večinoma so potočni raki aktivni ponoči, podnevi pa jih lahko vidimo predvsem v času parjenja.
Šele ko pade mrak, zapustijo svoja skrivališča in začnejo iskati hrano. So vsejedi, prehranjujejo pa se z algami, odmrlimi in vodnimi rastlinami, odpadlim listjem, ličinkami žuželk, mehkužci, ikrami, drugimi raki in mrtvimi ribami.
Raki nimajo okostja, temveč le trd apnenčast oklep, ki obdaja celotno telo razen sklepov. Da bi lahko rasli, morajo v rednih presledkih ta oklep sleči in ga nadomestiti z novim in večjim. To menjavo oklepov imenujemo levitev. Takoj po levitvi, ko star oklep odpade, je pod njim že razvit nov oklep, ki je še mehek. Takrat so tudi veliki raki lahek plen.
Njihova aktivnost je odvisna od temperature vode, zato jih pozimi in spomladi le redkokdaj vidimo, najbolj aktivni pa so v poletnih in jesenskih mesecih. Jesen je čas parjenja, a se mladi rakci izvalijo šele v spomladanskem času, ko se temperatura vode zviša.
Domorodni raki v Sloveniji so jelševec, koščak in koščenec. Za koščaka in koščenca smo razglasili območja Natura 2000 na evropski ravni, na nacionalnem nivoju pa si enako pozornost zasluži tudi jelševec.
Pri nas so raki največji sladkovodni nevretenčarji in so zaradi svoje velikosti, gostote in številnih prehranskih povezav pomembni kot plenilci in mrhovinarji, pa tudi kot plen

(na fotografiji je rak koščak, latinsko *i* Austropotamobius torrentium*i*)