Kako bi vi splezali do vrha stene, če bi imeli le eno roko ali nogo? Ali morda ne bi videli? Za mnoge od nas je to resničnost, a hkrati to radi počnemo. Večini ljudi pa je ta svet neznan. Mnoge jih že samo misel na to, da je nekdo drugačen od njih, pripravi do tega, da se ne bi niti potrudili, da bi spoznali nekaj novega, nekaj, kar jim prej ni bilo znano. Zato svet parašporta še vedno ostaja večini ljudi neznan in nezanimiv. Samo zato ne odkrijejo, koliko neverjetnih zgodb, volje, moči, poguma in uspehov se skriva za to besedo.

Popolnoma res je, da je parašport nekaj drugačnega. Marsikdaj gre za prilagajanje, iskanje novih poti in načinov. A vsi si želimo doseči svoje sanje v življenju in športu.

Sama se že osmo leto ukvarjam s plezanjem, zato sem se odločila, da bom danes napisala nekaj osnovnih stvari, povezanih s *b*paraplezanjem*b*.

Paraplezanje je neke vrste oblika športnega plezanja, le da se z njim ukvarjamo športniki z različnimi telesnimi oviranostmi ali posebnostmi. Marsikje organizirajo tudi tekmovanja, a da bi bila ta pravična, so morali določiti kategorije glede na vrsto in stopnjo oviranosti. Nastale so štiri glavne kategorije, ki se delijo na podkategorije, kar na koncu pripelje do tega, da morajo biti smeri primerne za deset moških in deset ženskih kategorij. A ne glede na kategorijo ima vsak paraplezalec cilj priti na vrh. Na koncu bo štel trud, ne pa naše ovire.

Na tekmovanjih se pleza le težavnost (lead), z varovanjem iz vrha (top rope).

Kategorije so (opise sem malo poenostavila, ker so drugače kar precej zakomplicirani):

*b*B*b* - tukaj tekmujejo plezalci z okvarami vida ali slepoto. Kategorija ima tri podkategorije: *i*B1 – popolna slepota, B2 – omejen vid, B3 – delna vidna sposobnost*i*. V večini primerov plezalcu pomaga asistent, ki mu izpod stene pove, kje so oprimki in mu lahko svetuje, kako naj kakšen gib izvede. Gre torej tudi za povezavo in razumevanje med plezalcem in vodnikom. Ko plezajo slepi, bi morala biti v dvorani popolna tišina.

*b*AL*b* - je kategorija za plezalce z omejitvami v nogah. Podkategoriji sta *i*AL1 in AL2*i* in nam povesta, ali lahko plezalec uporablja noge ali pa se zanaša le na moč rok. Dovoljena je uporaba protez, za ogled, pa je najbolj zanimiva kategorija AL1, v kateri plezajo le z rokami.

*b*AU*b* - v tej kategoriji nastopamo plezalci z omejitvami v rokah. Podkategoriji sta *i*AU2*i* (plezalec nima zapestja) in *i*AU3*i* (plezalec lahko ima zapestje in nekaj prstov – ne vseh).

*b*RP*b* - v tej kategoriji je najtežje narediti tekmo pravično, saj sem spadajo športniki z fizičnimi omejitvami, kot so zmanjšan obseg gibanja, šibkejše mišice, različna nevrološka stanja ... Podkategorije so *i*RP1, RP2 in RP3*i*.

Včasih na kakšnih manjših tekmovanjih pripravijo tudi smeri za kategoriji *b*Open*b* in *b*Youth*b* v katerih lahko nastopimo tudi športniki brez opravljene kategorizacije.

Pri vsakem športu so kategorije narejene drugače, tako da te veljajo le pri plezanju. Se pa lahko včasih zgodi, da kategorije ob premalem številu prijav združujejo in tako ne plezaš v kategoriji v katero si bil prvotno uvrščen.

Med trenutno najbolj uspešnimi paraplezalci v Sloveniji so:
- Tanja Glušič z vodnikom Mitjem Projetom (B1 – tretje mesto na svetovnem prvenstvu v Seoulu),
- Matej Arh (AL1 – tretje mesto na svetovnem prvenstvu v Seoulu),
- Manca Smrekar (AU3 – drugo mesto na svetovnem prvenstvu v Seoulu).

Seveda je paraplezalcev v Sloveniji več, vendar so ti trije dosegli najbolj prepoznavne rezultate v lanski sezoni.

Vem, da je to veliko podatkov na kupu, tako da upam, da ste si lahko vseeno oblikovali vsaj približno sliko o tem, kaj sploh paraplezanje je. Če vas še karkoli zanima mi lahko napišete, če želite, pa si lahko tudi ogledate kakšen posnetek iz preteklih tekem.



*Zaradi preverljivosti podatkov sem si nekoliko pomagala s spletnimi stranmi od IFSC-ja (International Federation of Sport Climbing), Planinske zveze Slovenije in Slovenskega paralimpijskega komiteja.