*i*Bilo je leta 1950. Sonce je sijalo, stara sem bila 17 let in v šolo sem se vozila s kolesom. Kar je bilo normalno za tista leta, čeprav se jih je kar nekaj peljalo z avtobusom.*i*
Zavdihnila sem in si lase medeno oranžne barve spela v razmršen čop, saj se mi ni dalo ukvarjati z njimi. Utrujeno sem si obraz splahnila z ledeno vodo, da sem so moji ubogi možgani doživela šok. Spačila sem se, vzela šolsko torbo in odprla vhodna vrata, nato sem se usedla na kolo in odpeljala v šolo. Na poti sem srečala dve sošolki, ki sta vedno viseli skupaj, grupo fantov, ki so se smejali kot za stavo, soseda Bryca in učiteljico La'clerc.
Naša ulica je bila pač takšna. Tako ali tako je bilo tako vsako jutro. Seveda mi je Bryce pred kolo vrgel nekaj kamnov, da sem skoraj padla, La'clercova mi je namenila prijazen nasmeh, češ, se vidiva v šoli, drugi pa se zame sploh niso menili, saj sem bila samo navadna punca, ki so jo srečali vsak dan ob isti uri. Hm. Bi me pogrešali, če se nekega dne ne bi pojavila?
Ko sem parkirala kolo sem šla v svoj razred.
"Smo imeli kaj domače?" sem vprašala svojo najboljšo prijateljico Joss.
"Ne, ampak La'clercova sprašuje matematiko," mi je zamišljeno odgovorila.
"Kaj?!"
"Ja, nisi vedela? Prejšnjo uro je povedala."
"Pozabila sem," sem zardela in se takoj začela učiti. Faaaaak. Konec je z mano.
Očitno je celo Bryce vedel za ocenjevanje. *i*Bryce!*i* Sosedov mulec, ki mi gre že od vedno na živce, tisti, ki pri pouku nikoli ne posluša, se je spomnil na to. Jaz pa ne. Pogledala sem nazaj. Tudi *i*Laney*i* je vedela. Prav tako kot Bryce, tudi ona ni nekakšna super pridna punca pri pouku.
Zavzdihnila sem in upala, da me ne vpraša.
"Saj bo," se mi je nasmehnila Joss. *i*Ne, ne bo.*i*
Zazvonilo je in učiteljica je stopila v razred.
"Dobro jutro," nas je pozdravila in izvlekla beležko iz svoje torbe. "Kot že veste, bom danes ocenila dva. In to bosta..."
Zadržala sem dih.
"Hm. Danes je drugi februar, torej številka dve... črka B. Bella in Bryce."
Faaaak, mrtva sem. Tresoče sem vstala in se skoraj zjokala.
"Srečno!" mi je zaželela Joss.
Odpravila sem se proti tabli in brezbrižno gledala učiteljico, ki je napisala šest računov.
"Najprej ti, Bella," mi je rekla in se nasmehnila. Najraje bi jo sicer zadavila.
Vzela sem kredo in napela možgančke. Zdi se mi, da mi je izbrala najtežje račune. Ko sem jih rešila, mi jih je pregledala in popravila. Izkazalo se je, da sem dva rešila narobe.
"Če boš rešila naslednjo nalogo pravilno, dobiš pet," je rekla La'clercova in mi narekovala naslednji račun. Zavzdihnila sem. V mojih možganih je bila sama matematika.
"Odgovor je..." sem v strahu rekla, "devet."
Učiteljica se je nasmehnila in pogledala v beležko. Nepotrpežljivo sem čakala.
"Pravilno," se je široko nasmehnila.
Kako mi je to uspelo?! Šit, matematika mi bo postala še všeč. Usedla sem se in pogledala k Joss.
"Bravo," mi je čestitala, čeprav sem vedela, da je bila prepričana, da bom dobila štiri ali manj. Ampak ne. Danes je očitno dober začetek dneva zame.
Bryce je dobil štiri, saj je imel nekaj računov izračunanih napačno. Pri petem je namesto 66,22 stopinj dobil 365 000. Halo. Kakšen kreten.
Ko je stopil mimo mene, sem za hipec ošvrknila njegove lase in hudi. *i*Dejansko*i* mu pristaja.
Pa kaj je narobe z mano?
*
no jaa, to je prvi del, se opravicujem VEM da je tale mal slabsi ampak sm vam obljubla da pride prvi del dans ceprou sm zdle ful zmatrana pa se ne morm skoncentrirat, bojo naslednji boljsi:) kr tale je bil res bad

lovyaa