Živijo. To je moja prva božična zgodba. Za božič se zaključi. Uživajte!:heart:
~~~~~~~~~~~~~~~~
'' Jingle bells, jingle bells, jingle all the way.…'' jutranja budilka začne peti. Prebudim se. Danes je devetnajsti november. Še zadnji delovni dan v tednu. Vstanem in stopim do okna. Ko ga odprem, me zmrazi.
''December prihaja,'' pomislim.
Nato žalostno zavzdihnem. Vsako leto, sem že na polovici mesca začela z božičem. Vendar je letos drugače. V torek mi je umrla babica. To je moja starša dobesedno zlomilo. Babica je oboževala božič in to je prenesla tudi name in na moja starša. Ker je umrla, starša še slišati nočeta o kakršni koli jelki, Božičku ali okraskih. Jaz, kljub smrti babice, katero sem oboževala, še vedno ljubim božič. Prav grozno se mi zdi, da ti starši prepovejo božič. Nujno moram nekaj ukrenit!
Odprem omaro z oblačili. Pobrskam med njimi in iz omare vzamem navadno trenirko ter nek star pulover. Nimam navdiha za neke lepe kombinacije. Ko odprem vrata sobe, ne zadiši, po piškotih in cimetu, kot vsako leto, ampak po žalosti in sovraštvu. Seveda vem, da zaradi babice v hiši ni več ''normala'', ampak tak neprijeten občutek, kot me je spreletel sedaj, pa ni ''štimal''. Počasi se odpravim po stopnicah in odidem do kuhinje. Vrata so priprta. Pokukam skoznje in zagledam grozen prizor.
''Pa ti si budala!'' zakriči moja mama.
''Vtihni koza neumna!'' se dere nanjo moj oče.
''Glej, če ti je odveč skrbeti za Saro, tam so vrata.'' mu odločno pove mama.
''To je moja hiša! Jaz odločam kam in kdaj bom odšel!'' ''Ti si kar misli!'' ''gf#kd)soi?owj!'' kričita drug na drugega in preklinjanja ni ne konca, ne kraja. Solze se mi vlijejo po licih in stečem po stopnicah v zgornje nadstropje. Na sredini padem in omedlim.
''Pikica, Sari, a si okej?''
Mama me stresa za ramo. Še vedno ležim na stopnicah in glava me močno boli.
''Mami, kaj sta imela s očetom prej?'' najprej vprašam.
''Piki, do ni zdaj pomembno,'' zardi in mi pomaga vstati. ''Pridi, greva po obkladek.''
Odpraviva se po stopnicah v kopalnico, kjer mi mama brisačo spere s hladno vodo in mi jo potisne v roke. Ura v dnevni sobi odbije sedem. Pogledam mamo. Zaskrbljeno si grize ustnico.
''Mami, kaj pa je?'' jo vprašam.
''No, prej ko si me vprašala, kaj sva imela s tvojim očetom, no on…'' in mi pove celotno zgodbo. Postanem bleda. Vendar se hitro zbrihtam.
''Mami, v šolo moram.''
Mama prikima. Skupaj odideva v mojo sobo, kjer izza postelje vzamem svojo šolsko torbo. Ravno, ko si jo smeje oprtam na hrbet, se odpro vhodna vrata. Mama prebledi.
''Hitro, to je tvoj oče. Skrij se!'' mi zašepeta.
Ustavim jo.
''Mami, samo brez panike. Glej!''
Izza zavese potegnem debelo vrv, ki ima vozle za plezanje. Vržem jo skozi odprto okno in glasno trči ob steno hiše.
''Spusti se po njej.'' rečem mami.
Mama me obotavljajoče pogleda. Ko ji prikimam pa se le zavihti po vrvi navzdol. Moj nasmeh pa hitro izgine iz obraza. Zaslišim namreč očeta, ki rjovi na stopnicah. Hitro se še sama zavihtim na vrv. Na hrbtu imam težko šolsko torbo, vendar kljub njej presneto hitro pridem dol. Ja, strah je lepa reč. Z mamo ravno stečeva po potki, ko oče pridrvi v mojo sobo.
''Koziiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii!!!!!!!!!!!'' se za nama dere po ulici.
8.30
Ravno se preoblečem in stečem do razreda. Zadiham in vstopim v učilnico. Učiteljica ravno razlaga slovenščino. Grdo me pogleda.
''Se opravičujem za zamudo. Družinske težave.'' se opravičim.
''Sara Krešič! To je že četrtič ta teden. Še enkrat zamudi, pa te zapišem." me opozori učiteljica.
Zavzdihnem. Komaj sedem na svoje mesto že zazvoni.
"Pripravite si za likovno umetnost, prosim." se čez razred zadere učiteljica.
Odidem do svoje omarice in iz nje potegnem likovno škatlo. Učiteljica na tablo zapiše stvari, ki jih bomo potrebovali.
"Torej, danes se bomo začeli pripravljati na božič," izgovori stavek, katerega nisem hotela nikoli slišati od nje...
~~~~~~~~~~~~~~~~~
Ta del je malo daljši, ampak upam, da vam je bil všeč:heartpulse:
Cristmas girl:christmas_tree: