Pisalnica - ADVENTURE IN SPACE 1. del

Visoko na nebu je svetila luna. Bil je krajec. Niti za stotinko nisem hotela zatisniti očesa od mesečine. V soju zvezd sem si predstavljala mojo pokojno mati, ki se mi je smehljala v obraz in z ustnicami oblikovala »Nikoli ne obupaj!« Kar mi je velikokrat rekla, ko sem bila stara 5 let. Oče mi noče povedati nič o njej. Vedno, ko sem jo omenila se je razjezil. Njenih besed ne bom pozabila. Nikoli. Svoje svetlo rjave lase, ki so se lesketali ob mesečini si pospravim za ušesa. Za hip se mi je zdelo, da slišim kako moja simpatija kliče moje ime. »Alice!« Vedno bolj se mi je zdelo, da to res slišim. V mojih rjavih očeh se je nekaj zabliskalo in dobila sem kanček nekega upanja. Kot hiter veter se obrnem in pogledam za klopco na kateri sem sedela. Oči se mi zabliskajo v postavi, ki je tekla proti meni. Spet se normalno usedem in skušam pozabiti na to kar sem ravno kar videla. Ko je on zraven mene ne morem biti normalna. »Alice hej!« Zadihano pozdravi. »Mike? K-Kaj delaš tu?...« Zajecljam. Zdrznem se ob njegovem dotiku ramena. Že odpre usta, da bi mi povedal se nasmehne in se v sede na klopco poleg mene. Tiho strmiva v mesečino med tem pa čisto pozabim, da zraven mene sedi moja simpatija. »Kaj ni prelepo Mike?« Vprašam Mika, ki sedi zraven mene. Nikoli še nisem bila srečnejša. »Seveda je, vendar nič ni lepšega od tvoje lepote.« Odvrne Mike. Zardim Tega zares nisem pričakovala. Je Mike to rekel meni? Kmalu pravzaprav dojamem kaj je rekel meni in ne Everly… »A-Ampak, kaj nisi ti zaljubljen v Everly...« Začutim kako se zdrznem ob njenem imenu. »Zakaj mi to govoriš?« Mike se zasmeje in odkima. Zazrem se nazaj v krajec lune. Mike enako. »Everly mi ni všeč. Ti si mi.« Pove Mike. »In vedno si bila le ti.« Od presenečenja zardim in se spomnim na vse proste trenutke, ki bi jih lahko preživela skupaj. Toliko ur, dnevov, noči, tednov, let... Čakaj ali sva zdaj sploh skupaj? Obrnem glavo proti njemu. Najini glavi se vedno bolj začneta približevati. Počasi se dotaknejo najine ustnice. Poljubila sva se?! Za sabo zaslišim glasne korake Everlyjinih škornjev, ki so besno korakali proti klopi. »A tako torej?!« Pobesni Everly, ko pride blizu klopce. »Strl si mi srce Mike!« Mike položi roko pred usta in se začne smejati. »Pravzaprav Everly si ga ti strla meni.« S prstom pokaže na njo. »In kot vidiš že imam novo punco zato lahko svoje škornje obrneš drugam.« In to je Everly tudi naredila. Svoje škornje je besno obrnila stran od klopi in njenih škornjev se je vedno manj slišalo. Obrnem se nazaj k Miku. »Morem iti. Od očeta se grem poslovit, ker gre na luno.« Ponovno pogledam proti luni. »Saj veš... Moj oče obožuje vesolje in hoče narediti velik uspeh.« Mike se mi približa. Na uho še mi šepne tople besede, ki sežejo globoko v moje srce. »Rad te imam« Sedaj mislim, da mi ne bo več nerodno pred njim skrivati čustva- Obesim se mu za vrat in odgovorim: »Jaz pa tebe. Če bi rekla jaz tebe še bolj bi se le prepirala.« Pomežikne in pomaha v slovo. Obrnem se nazaj proti njemu, da bi še ujela zadnji lesket njegovih svetlo rjavih las. Smeji se in me opazuje. Po navadnem sivem pločniku se poženem v tek in kmalu dojamem, da hodim v napačno smer. Proti domu. Vendar moj oče je v čisto drugi smeri na avtobusni postaji. Upam, da se že ne pelje... Z desno roko se močno udarim po čelu in se obrnem v drugo smer. Stečem mimo klopce na kateri sem sedela z Mikom. Čakaj, kaj? Mike je še vedno tam?! Ko me vidi se začne smejati kako sem čisto pozabila, da se gre v drugo smer. Smejoče zavijem z očmi in se spet ozrem na pločnik. Med tekom za nekaj sekund zaprem oči in se nasmejem. Spet jih odprem in zagledam avto, ki bo vsak čas švignil mimo mene v njem pa je... moj oče?! »OČE, ČAKAJ!!!« Zavpijem čez cesto. Med mojim vzdihovanjem zaslišim škripajoče zavore avtomobila. »Ljubica, pridi v avto!« Reče oče med odpiranjem okna. »KAJ?! ZAKAJ?!« Se začudim vendar v mislih mi leti le ena stvar v glavi. Mar greva v vesolje? »Boš videla, samo pridi.« Namigne poti sedežu poleg njega. Samozavestno prikimam in stečem do vrat mojega sedeža. Takoj, ko sem se v sedla sva se začela peljati po New Yorku. Nikjer mi ni bilo tako lepo kot pa doma. Je New York sploh moj dom? Če povem po pravici se nikoli nisem počutila v New Yorku kot doma. Po kakšni dobri uri prispeva do parkirišča. »Kje pa sva?« Se zastrmim v očeta. »Na pošti. Nekaj vzamem in greva naprej.« Prikimam in se nasmehnem. Oče odpre vrata avtomobila, odide iz avta in jih zapre. Naslonim se na sedež in opazujem nočno temno modro nebo. Na nebu je bilo nešteto zvezd, ki so sestavljala ozvezdja. Iz žepa povlečem svoj telefon in pritisnem na sporočila. Pisal mi je Mike.
Mike - Je vse okej? Skrbi me zate in te že pogrešam.
Prste pripravim za tipkanje in še enkrat preberem sporočilo od Mika.
Alice - Ja vse je okej. Tudi jaz te pogrešam. Z očetom sva v avtu. No pravzaprav je šel ravnokar na pošto.
Mike - Kaj nisi rekla, da greš domov?
Alice - No, tekla sem do očetovega avtomobila in me je povabil v avto. Ne sprašuj me zakaj še sama ne vem.
Mike - Okej srečno vožnjo kamorkoli že gresta :)
Alice - Hvala ti bye
Mike - Bye
Telefon potisnem v žep vendar se že zasliši moj pisk za novo sporočilo. Hitro ga ponovno vzamem iz žepa. Tokrat mi je pisala Everly.
Everly - Plačala mi boš zato!
Alice - Na žalost nimam denarja :)
Ji odpišem in pritisnem gumb za izklop. V tistem trenutku se odprejo vrata avta na sosednjem sedežu. »Alice, dobila si pismo!« Se razveseli oče. KAJ?! ČE SEM RES DOBILA PISMO BO TO MOJE PRVO PISMO V ŽIVLJENJU! V roke primem belo kuverto in jo hitro strgam. V njej je ležal listek na katerem je pisalo:
Spoštovana gdč. Alice Brown,
sporočamo vam, da ste sprejeti na najbolj popularno dekliško plesno šolo v New Yorku, Dancing queens. Naša prva vaja bo jutri ob 16:00. Pričakujemo vas na vaji, če slučajno ne boste mogli priti nam sporočite na naš elektronski naslov kamor ste se tudi prijavili. Imeli bomo različna tekmovanja po celotni državi, mogoče, če bomo uspešni celo svetu.
Lep pozdrav, dekliška plesna šola Dancing queens
Sem na glas prebrala. »O moj bog! Oče, ne morem verjeti!« Zavpijem po avtu in očeta objamem. »Čestitke ljubica!« Telefon vzamem roke in hitro fotografiram sebe z roko pred usti ter pismo dekliške plesne šole Dancing queens. Pošljem obe dve sliki na enkrat. Že po parih sekundah dobim novo sporočilo. Od... Everly?! Kliknem na njena sporočila in ugotovim, da sem sliko poslala njej namesto Miku.
Everly - OMG Alice to je najbolj grozna šola v državi! Ne v državi, na svetu! Jaz bom sprejeta na najbolj perfektno plesno šolo na svetu! Zgleduj se po meni!
Zavijem z očmi in ji ne odpišem ter pošljem tokrat sliki Miku.
Mike - jej punca razturaš!
Alice - hvala ti Mike!
Telefon pospravim v žep. »Kaj pa si ti dobil?« Privzdignem obrv. Oče se zahihita. »Čisto vso opremo za na luno.« Se pohvali oče. »Greva naprej le še slabih 10 minut nama je ostalo.«
»Slabih deset minut do kam?« Ga vprašam. »Daj no, povej mi že!«
»Do... Na kratko povedano, z mano greš na luno.«
»Na luno?! Oče, si me sploh vprašal, če hočem iti a luno?!« Se razjezim. Razmršim si svoje svetlo rjave lase. »Ne smem ti povedati zakaj ampak moreš iti!« Še enkrat vdihnem in izdihnem. Panično ga pogledam. »OČE JUTRI IMAM VAJE Z DANCING QUEENS!!! KDAJ SE BOVA VRNILA IZ LUNE?!« Ko dokončam stavek se oče nasmehne. »Obljubim ti, da boš jutri lahko odšla na vajo.« Veliko mirneje prikimam. Po 10 minutah prispeva pred veliko svetlo modro stavbo, ki je bila visoka kakšnih 40 metrov in v širino je merila približno 20 metrov. Povsod kamor si pogledal so bila okna, ki so se tako bleščala kot, da jih ne bi bilo. Iz vrat svetlo modre stavbe se je prikazal fant mojih let. »Dober dan! Sem Justin. Vam lahko kako pomagam?« Skomignem z rameni in pogledam očeta. »Jaz sem Daniel Brown, to je moja hčerka Alice Brown in skupaj bova odšla na luno.« Razjasni oče. Spogledava se z Justinom in si podava roke. »Če smem vprašati, koliko si stara Alice? Zanima me, da podatke sporočim šefu.« Se nasmeje Justin. Prikimam. »Stara sem 18 let.« Opletam z rokami. »Samo iz zanimanja vprašam, koliko ste pa vi?« Nekaj sekund si še zapisuje na njegov bel papir nato pa me pogleda naravnost v oči. »Jaz sem star 20. No, čez nekaj tednov bom, če smo natančni.«
»Lepo.« Ga pohvalim. »Em, no zdaj pa pojdimo v to stavbo.« Pokaže s prstom na svetlo modro stavbo oče. »Za mano.« Reče Justin. »Vse vam bom razkazal.« Po nekaj metrih pridemo do belih vrat skozi katera je prej pršel Justin. »Najprej bo šel gospod Brown v sobo za preizkus nato pa vi.« Se oglasi Justin. »Imeli boste izzive s katerimi boste preverili ali ste pripravljeni za v vesolje. Tej sobi v kateri se to dela pravimo soba za preizkuse. Za gospodom Brownom boš odšla ti gospodična Brown. Razumljivo?« Z očetom se spogledava in nato istočasno prikimava. Justin odpre vrata in se nasmehne. »Alice, ti počakaj tu, vi gospod Brown pa pojdite v tole sobo.« Pokaže na tretja vrata na desni strani. Oče prikima in se zažene v sobo za preizkuse. »Midva pa bova odšla v tole sobo.« Pokaže Justin na druga vrata na levi strani hodnika. Ko odprem bela vrata se zazrem v prečudovito modro sobo v kateri je bil moder kavč, mala steklena mizica in stenska televizija. »Zelo lepa soba.« Rečem in se počim na kavč. V roke vzamem daljinec za televizijo in pritisnem rdeč gumb v levem zgornjem kotu. Nenadoma se zasliši televizija na kateri se je ravnokar vrtela romantična nadaljevanka. Justin prisede na kavč poleg mene in v tistem trenutku se v nadaljevanki zaljubljenca poljubita. »O, saj to je moja najljubša nadaljevanka!« Se razveselim. »Nikoli je še nisem gledal. Rajši imam take stvari, da se res zgodijo kot... res, res ne pa, da je zaigrano..« Se zazre v mene med poljubom zaljubljenca v nadaljevanki. Le sramežljivo gledam televizijo dokler se njegova roka ne dotakne moje. Zazrem se v roko, ki me je držala. Seveda je bila Justinova. Z očmi grem od prstov do rame in na koncu moj pogled pristane na njegovem obrazu. Opazujeva se. »Alice, mogoče se ti bo zdelo prehitro ampak...« Justin zavzdihne in mi zamežika z očmi. »Zelo si mi všeč. Rad bi bil s tabo!« Še preden sem zamrmrala, da imam fanta se je Justin stegnil z glavo proti meni in me poljubil. Njegove ustnice so se nežno dotikale mojih... ČAKAJ KAJ?! POLJUBLJAM JUSTINA JAZ PA IMAM FANTA!!!! OH NE!!! Z rokami ga močno odrinem od sebe in se mu namrščim. Odprem usta vendar zaslišim očetov glas. »Vidim, da sem nekaj zmotil... Alice ti greš v sobo za preizkus.« Vstanem se iz kavča in ugasnem televizijo kjer sta se zaljubljenca, ki sta se prej poljubljala zdaj prepirala. Pritisnem na rdeč gumb in še enkrat grdo pogledam Justina. Po škripajočih tleh se odpravim na hodnik in usmerim pogled na tretja vrata na desni. Pogoltnem cmok. Obrnem se proti očetu in mu s solzami v očeh padem v objem. Za nekaj trenutkov sem ga čisto razumela zakaj je tako jezen, ko omenim mami. Vendar razlog pa ne vem kakšen je...

Zdravo!
Če si prebral tole mojo zgodbo sem ti zelo hvaležna <3 :hugging::hugging: Zdaj pa da vem, da si zgodbo prebral in, da se mogoče naročim nate pa še lajkaj in komentiraj <3<3 zgodbo bom nadaljevala če vam bo všeč seveda XD
Lepo se mejte
Lp, Blank