»Jutro mami!« sem naslednji dan zopet zaklicala v kuhinjo »Včeraj sem dobila noro idejo! Briana bi lahko posvojili!« sem izstrelila.
»Kaj? Anna? Kaj ti pa je? To ni kar tako. Veš posvojitev ni kar tako v en dan.« mi je povedala ter naprej pomivala posodo.
»Vem. Ampak res si želim, da bi bil moj brat.« sem se zaupala mami. Ampak potem se mi je zazdelo, da že malo
»Poglej ljubica. Z očkom se bova pogovorila in ti potem povedala.« mi je rekla, a sem v, da iz tega ne bo nič.

»Živijo Brian!« sem v šoli zaklicala čez razred. Brian je takoj dvignil glavo in me pogledal naravnost v oči. Bilo je malo strašljivo. Odlepil se je od stola in se delal da gre na stranišče.
»Bolje bi bilo če nebi bila več prijatelja. Oprosti.« je hitro in tiho rekel, ko je prišel mimo mene. Takoj mi je bilo jasno. Povedali so jim. Stekla sem iz učilnice in ge hitro dohitela.
»Povedali so vam ane?« sem tiho vprašala. Brian me je debelo pogledal, potem pa mi pomignil naj mu sledim. Stečeva iz šole in Brian se zapodi proti gozdu. Zapodim se za njim. Po gozdu hodiva kakšno minuto in prideva do prelepega slapu. Zastane mi dih.
»Vav! Kdaj si t-o-tt-t-to našel?« sem počasi le uspela izustiti.
»Vem. Prelepo je. Enkrat smo se igrali v gozdu pa sem malo zašel in ga našel.« je tiho povedal. »No. Kaj misliš s tem, da so nam povedali?« je prešel k bistvu.
»Tisto s sirotišnico.« sem tiho namignila.
»Aha. Da bodo sirotišnico izpraznili in podrli otroke pa bodo pustili na ulicah?« je povedal.
»Ja. Ampak vedela sem samo tisto prvo. Drugo pa se mi zdi že malo nezakonito!« sem mu pretreseno povedala. Brian si je začel slačiti majico in med tem govoril.
»Uff… zdaj sem pa jaz tebi malo preveč povedal.« je rekel in se napotil po urejeni potki proti slapu. Počasi je šel do tam kjer je voda najbolj položna in se počasi vedno bolj spuščal v vodo. Tudi jaz sem skočila za drevo in si slekla majico in modre jeans hlače. Stekla sem po potki in iz najvišje močne plošče odskočila ter odletela v vodo. Bilo je čarobno. Ujela sem tudi Brianov debel pogled. Šele takrat sem se zavedla, da sem naredila trojno salto in skrčena čofnila v vodo. Pod vodo sem dih držala kakšno minuto nato pa z glavo navzgor odplavala na površje. Debelo sem zajela zrak in potem pogledala proti Brianu, ki je lepo počasi kakor dedek plaval žabico sem in tja, od stene do stene. Bilo je noro smešno. Ko me je Brian zagledal je obstal na mestu in iztegnil nogi proti tlom.
»Kje si bila tako dolgo? Čakal sem te pet minut!« je začudeno pogledal.
»Mislim, da morava hitro v šolo, če ne bova zamudila!« sem hitro rekla ter stekla mimo njega. Vmes pa sem tiho razmišljala. Od kdaj znam salto in od kdaj tako dobro plavam? Od kdaj tako dolgo zadržim dih? V moji glavi je bilo nešteto vprašanj, ampak na njih ni mogel odgovoriti nobeden.
Z Brianom sva bila vso pot nazaj čisto tiho. Razmišljala sem kako bo Brian živel na cesti in če ga ne bomo mi »posvojili«.
Ko sva prišla v šolo sva stopila v razred. Pogledala sem proti svoji omarici.
»Oh ne.« sem zašepetala Brianu in stekla proti omarici. Okrog nje so se zgrinjale skoraj vse punce iz razreda. Skoraj vse pomeni da sem manjkala jaz. Brian je pritekel za mano.
»Kaj se dogaja?« je vprašal.
»Kayla je pridobila ostale punce na svojo stran, tako da jim je natvezila laži o meni.« sem mu na hitro razložila kaj se dogaja.
»Uuu… kako pa kaj mali parček?« se je iz kroga dvignila majhna postava. O ne… Kayla je važno pogledala proti meni in Brianu. »Ubožca. Mladi parček se bo kmalu moral ločiti.« je otročje rekla in našobila ustnice. Zardela sem od jeze. Jezno sem se pognala proti krogu. Kayli sem prisolila veliko in bolečo zaušnico. Mah. Prav ji je.
»Auuuuuuuuuuu!!!« je zajavkala in vsi fantje so pritekli na pomoč.
»Stop!« sem glasno zavpila. V tistem trenutku je učiteljica stopila v razred. Veselo je pogledala k nam. najbrž je mislila da končno sodelujemo, saj se večinoma sovražimo že od vrtca. Kayla se je začela glasno dobesedno dreti (jokati).
»Kaj pa se dogaja?« učiteljičin nasmešek je zbledel. Stopila sem iz kupa našega razreda in ji vse razložila od A do Ž. Tudi tisto o zaušnici sem ji povedala. Nikoli nisem bila navajena lagati. Švigala sem med očmi sošolcev in sošolk, ki so se čudila da pravzaprav nisem izpustila čisto ničesar. Učiteljica je po koncu moje dolge pripovedi rekla samo »Kayla pridi sem. Ostali ostanite tukaj.« Kayla me je pogledala s pogledom tole-boš-pa-še-plačala.

Živijo!
Vam je bil ta del všeč?
Če ja lajkajte to objavo in se naročite na moj profil.
Vsi vašil LEPI komentarji mi polepšajo dan zato bo hvaležna čisto vsakega.

:speaking_head:1. Kaj mislite, da se bo naredilo z Kaylo?
2. Kaj bo Anna naredila z svojim novim talentom?
Lp. Ilovecandy