PisalnicaBad Diary 😂 1. del
1
Aja kot prvo:
Če se slučajno kdo sprašuje če je ta zgodba resnična naj ga pomirim da NA SREČO ni.
upam da vam bo zgodba všeč ...
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
*pod* *b* *i* *modra* 1. september *pod* *b* *i* *modra*
*i* Ah ... počitnice ... kaj bi dala, da bi trajale še dlje ... Ravno ko začneš uživati in se zavedati, minejo. Grozno! Zdaj pa sedim tu - na stolu pred učiteljico, ki razlaga nemogočo snov in pravila, za katere mislim, da jih nikoli nebom znala - in razmišljam o svojih počitnicah. No ... pravzaprav niso bile nekam prijetne ...
Prvi teden počitnic smo šli s starši v kemp. Če bi se temu tako reklo. Bilo je zelo malo prostora - pa še na tistem prostoru ki smo ga imeli je stala velika prikolica in zavzemala celoten prostor. Mislila sem si:
Saj bom preživela ... saj bom ...
Zaman. Naprimer vsak dan me je zjutraj nekaj zbudilo. Trikrat lahko ugibaš kaj - pesje lajanje. JA! Zraven naše prkolice je bil pes z lastnikom. Tako sem se lahko kar poslovila od lepega spanja, ki bi ga doživela med počitnicami ...
Drugi teden ni bil nič kaj dosti boljši. Ko sem le preživela kemp, so me starši zvlekli v avto in odpeljali nekam. Sprva nisem vedela kam - bilo naj bi presenečenje. Pravzaprav 'presenečenje'. Peljali so me h teti Brezi. Ko sem bila majhna - pet let - sem staršem vsak dan težila, da bi šla tja ... Okej no ... bom razložila zakaj ... Pri teti Brezi sem vedno ko sem prišla tja dobila na tone in tone sladkarij ... potem pa sem začela to izkoriščati. Ker ni bilo sladkarij = teta Breza. Ampak ona je že bolj stara in enaka kot vse druge starejše gospe ...
No ... Kje sem ostala? Aja ... Peljali so me h njej. Najbrž so še mislili, da sva 'najboljši prijateljici' - čeprav nikoli nisva bili - ali pa so mi hoteli le nalašč zagreniti življenje. No ... ko sem vztopila v stavbo sem se šele spom nila kje sem. Zgrabila me je panika in obup, hkrati pa še jeza na starše.
Težko opišem tisti teden. Preveč stvari se je dogajalo. Če pa misliš na dobre stvari se motiš! Bilo je tako dolgčas in skos sem bila prisiljena igrati z njo šah - ona je obsedena s tem. Medtem ko sem jaz umirala sta starša lepo uživala v toplicah, bazenih, savnah, ...
"Leyla!" je zakričala učiteljica name - ja malo je bolana ... Sprva sem gledala kdo me kliče, ko pa sem ugotovila sem se zravnala in jo gledala v njene - dobesedno - majhne oči.
"Pred tablo!" O ne! Moja nočna mora ...
"Koliko je 189 ÷ 3 + 2 × (8 × 177 + 9328) ... "
Nisem imala pojma. Ampak sploh nisem imala priložnosti povedati, saj je že takoj nadaljevala.
"Ne veš? Konec! Koliko pa je ..."
Spet sem pogledala v tla.Teh računovne moremo izračunati v glavi - no ... vsaj jaz ne.
"Neveš? Kaj pa to ..."
Spet sem pogledala v tla. Zgledalo je kot, da so tla bolj zanimiva kot to, da dobim boljšo oceno - neumnost!
"Spet ne veš, a? Sedi ... ena!" Z odprtimi očmi sem bulila vanjo. Na njenem obrazu sem začutila smeh. Tako besna sem, da bi ... em ... uničila stol? Ja ... no ... najbrž. Meni je bilo že hudo, ko pa so se še učenci začeli smejati meni, sem imela dosti tega. Tisti trenutek, bi takoj povedala vse možne kletvice, ki jih poznam, pa tudi tiste ki ne - ampak nisem. Samo žalostno sem se usedla nazaj na stol, gledala v tla, in gledala druge 'vesele' oz. nesramne ljudi. *i*
*pod* *b* *i* *modra* 2. september *pod* *b* *i* *modra*
*i* Mama je hotela, da ji povem čisto vse o prvem dnevu - v 7. razredu -, ampak ji nisem. Samo hitro sem švignila mimo nje in odšla v posteljo. Včeraj ni imela časa - samo ona in njena služba! No ... saj pravzaprav to ni nič novega. Zame jo včasih totalno briga, druge trenutke pa bi zame storila vse, me poskuša nasmejati, samo da bi bila srečna. Nažalost pa je takih dni čisto premalo, in čisto preveč dni, ko me ignorira. Očitno je danes napočil redki dan!
Ko sem danes odšla v šolo so me vsi gledali nekam čudno. Očitno mislijo da sem jaz tisti tip punce, ki se bo že v prvem šolskem dnevu, osramotil in grozno začel leto, ter morda še ponavljal! Ampak to ni res! Jaz sem odličnakinja! No ... recimo ... ok, no ... štiričnakinja? Normalna. Vsaj zame.
Ne morete in ne morete si predstavljati kako grozno je to! Celotna pozornost le zate. Danes pa sem se tudi pogovarjala malo z sošolkami in spet izpadla kot ena debilka.
"Ja, moje počitnice so bile kr fajn, najbrž noben tukaj pa se ni veselil šole" je rekla neka zelo kul punca Cindy. Vedno se dela kul! No pravzaprav tudi je. Njeni lasje so črni v njih pa se da najti tudi par modrih pramenov. Nosi veliko ličil, tako da zgleda kot manikanka na modni pisti. Brez ličil pa je ... Ok, no prav ... Enkrat sem jo srečala na strenišču kako je v svoji kabini popravljala svoj obraz - nič novega. Ampak tisti dan jo je ponesreči polil - z jabolčnim sokom - fant Brain. Mislim, da ga zdaj sovraži najbolj na svetu. *i*
Če se slučajno kdo sprašuje če je ta zgodba resnična naj ga pomirim da NA SREČO ni.
upam da vam bo zgodba všeč ...
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
*pod* *b* *i* *modra* 1. september *pod* *b* *i* *modra*
*i* Ah ... počitnice ... kaj bi dala, da bi trajale še dlje ... Ravno ko začneš uživati in se zavedati, minejo. Grozno! Zdaj pa sedim tu - na stolu pred učiteljico, ki razlaga nemogočo snov in pravila, za katere mislim, da jih nikoli nebom znala - in razmišljam o svojih počitnicah. No ... pravzaprav niso bile nekam prijetne ...
Prvi teden počitnic smo šli s starši v kemp. Če bi se temu tako reklo. Bilo je zelo malo prostora - pa še na tistem prostoru ki smo ga imeli je stala velika prikolica in zavzemala celoten prostor. Mislila sem si:
Saj bom preživela ... saj bom ...
Zaman. Naprimer vsak dan me je zjutraj nekaj zbudilo. Trikrat lahko ugibaš kaj - pesje lajanje. JA! Zraven naše prkolice je bil pes z lastnikom. Tako sem se lahko kar poslovila od lepega spanja, ki bi ga doživela med počitnicami ...
Drugi teden ni bil nič kaj dosti boljši. Ko sem le preživela kemp, so me starši zvlekli v avto in odpeljali nekam. Sprva nisem vedela kam - bilo naj bi presenečenje. Pravzaprav 'presenečenje'. Peljali so me h teti Brezi. Ko sem bila majhna - pet let - sem staršem vsak dan težila, da bi šla tja ... Okej no ... bom razložila zakaj ... Pri teti Brezi sem vedno ko sem prišla tja dobila na tone in tone sladkarij ... potem pa sem začela to izkoriščati. Ker ni bilo sladkarij = teta Breza. Ampak ona je že bolj stara in enaka kot vse druge starejše gospe ...
No ... Kje sem ostala? Aja ... Peljali so me h njej. Najbrž so še mislili, da sva 'najboljši prijateljici' - čeprav nikoli nisva bili - ali pa so mi hoteli le nalašč zagreniti življenje. No ... ko sem vztopila v stavbo sem se šele spom nila kje sem. Zgrabila me je panika in obup, hkrati pa še jeza na starše.
Težko opišem tisti teden. Preveč stvari se je dogajalo. Če pa misliš na dobre stvari se motiš! Bilo je tako dolgčas in skos sem bila prisiljena igrati z njo šah - ona je obsedena s tem. Medtem ko sem jaz umirala sta starša lepo uživala v toplicah, bazenih, savnah, ...
"Leyla!" je zakričala učiteljica name - ja malo je bolana ... Sprva sem gledala kdo me kliče, ko pa sem ugotovila sem se zravnala in jo gledala v njene - dobesedno - majhne oči.
"Pred tablo!" O ne! Moja nočna mora ...
"Koliko je 189 ÷ 3 + 2 × (8 × 177 + 9328) ... "
Nisem imala pojma. Ampak sploh nisem imala priložnosti povedati, saj je že takoj nadaljevala.
"Ne veš? Konec! Koliko pa je ..."
Spet sem pogledala v tla.Teh računovne moremo izračunati v glavi - no ... vsaj jaz ne.
"Neveš? Kaj pa to ..."
Spet sem pogledala v tla. Zgledalo je kot, da so tla bolj zanimiva kot to, da dobim boljšo oceno - neumnost!
"Spet ne veš, a? Sedi ... ena!" Z odprtimi očmi sem bulila vanjo. Na njenem obrazu sem začutila smeh. Tako besna sem, da bi ... em ... uničila stol? Ja ... no ... najbrž. Meni je bilo že hudo, ko pa so se še učenci začeli smejati meni, sem imela dosti tega. Tisti trenutek, bi takoj povedala vse možne kletvice, ki jih poznam, pa tudi tiste ki ne - ampak nisem. Samo žalostno sem se usedla nazaj na stol, gledala v tla, in gledala druge 'vesele' oz. nesramne ljudi. *i*
*pod* *b* *i* *modra* 2. september *pod* *b* *i* *modra*
*i* Mama je hotela, da ji povem čisto vse o prvem dnevu - v 7. razredu -, ampak ji nisem. Samo hitro sem švignila mimo nje in odšla v posteljo. Včeraj ni imela časa - samo ona in njena služba! No ... saj pravzaprav to ni nič novega. Zame jo včasih totalno briga, druge trenutke pa bi zame storila vse, me poskuša nasmejati, samo da bi bila srečna. Nažalost pa je takih dni čisto premalo, in čisto preveč dni, ko me ignorira. Očitno je danes napočil redki dan!
Ko sem danes odšla v šolo so me vsi gledali nekam čudno. Očitno mislijo da sem jaz tisti tip punce, ki se bo že v prvem šolskem dnevu, osramotil in grozno začel leto, ter morda še ponavljal! Ampak to ni res! Jaz sem odličnakinja! No ... recimo ... ok, no ... štiričnakinja? Normalna. Vsaj zame.
Ne morete in ne morete si predstavljati kako grozno je to! Celotna pozornost le zate. Danes pa sem se tudi pogovarjala malo z sošolkami in spet izpadla kot ena debilka.
"Ja, moje počitnice so bile kr fajn, najbrž noben tukaj pa se ni veselil šole" je rekla neka zelo kul punca Cindy. Vedno se dela kul! No pravzaprav tudi je. Njeni lasje so črni v njih pa se da najti tudi par modrih pramenov. Nosi veliko ličil, tako da zgleda kot manikanka na modni pisti. Brez ličil pa je ... Ok, no prav ... Enkrat sem jo srečala na strenišču kako je v svoji kabini popravljala svoj obraz - nič novega. Ampak tisti dan jo je ponesreči polil - z jabolčnim sokom - fant Brain. Mislim, da ga zdaj sovraži najbolj na svetu. *i*
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
o wow kok dobr
1
Moj odgovor:
MICA MACA
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Ljubezen me meša
živjo!
Vresnici nevem, če je to lih težava, ampak wathever.
No, jaz sem zdej 9. razred.In od prvega, do čestega sem bila v sošolca.To se mi zdi kar velik:thinking: šeest let?!
No, jaz nevem če je on še vame...Pač jaz bi nekako rada bila vanga, ali pa v koga drugega.Ker zdaj že tri leta nisem v nobenega:sob:
Je pa on prijazen, ampak hoče biti kul.Pač. ja, eni ga ne marajo tok, ampak men je kul.Jaz še nisem imela nobenega fanta, ampak, se se mi ne mudi.Je pa pol še en fant v razredu, ki pa se i zdi, da JE vame, ampak jst niisem v njega.
Potem sem se v enem kampu zagledala enega, ki mi je bil simpatičen, ampak sem nekako mslila, da nisem v njega.Čeprav sem o njem razmišljala po skoraj cele dneve:hushed::hushed:In potem se je zgodilo taako naklučje........................................Znjegovim malajšim bratom sem igrala odbojko, in izkazalo se je da pozna tistega sošolca, za katerega se mi zdi da je vame:point_left:
In je tudi en fant.....skratka!!!!!Cel vihar bi lahko temu rekli.Želim biti zaljubljena, pa nisem!Dosti mi je čakanja že 3 leta.Pa nevem, za tistega sošolca v katerega sem bila 6 let...nisem v njega, ampak si nekako želim, da bi me opazil.Prejšnjo leto, mi je v družbi rekel. da sem***, ampak zdi se mi, da zato, ker so bili drugi zraven....
napisala sem mu dolgo sporočilo, da tega nisem pričakovala od njega,...
Nekako bi mu morda rad rekla, da nisem več jezna nanj.In nekdo mi je rekel,( v moji družini) da se je zdaj vame zaljubil, in da me spoštuje...
pomagajte, ali se je vam to že zgodiloooo????:tired_face::tired_face:
p.s
Danes sem o njemu napisala dve pesmi:worried::worried:
adijo, hvala za odgovore
Vresnici nevem, če je to lih težava, ampak wathever.
No, jaz sem zdej 9. razred.In od prvega, do čestega sem bila v sošolca.To se mi zdi kar velik:thinking: šeest let?!
No, jaz nevem če je on še vame...Pač jaz bi nekako rada bila vanga, ali pa v koga drugega.Ker zdaj že tri leta nisem v nobenega:sob:
Je pa on prijazen, ampak hoče biti kul.Pač. ja, eni ga ne marajo tok, ampak men je kul.Jaz še nisem imela nobenega fanta, ampak, se se mi ne mudi.Je pa pol še en fant v razredu, ki pa se i zdi, da JE vame, ampak jst niisem v njega.
Potem sem se v enem kampu zagledala enega, ki mi je bil simpatičen, ampak sem nekako mslila, da nisem v njega.Čeprav sem o njem razmišljala po skoraj cele dneve:hushed::hushed:In potem se je zgodilo taako naklučje........................................Znjegovim malajšim bratom sem igrala odbojko, in izkazalo se je da pozna tistega sošolca, za katerega se mi zdi da je vame:point_left:
In je tudi en fant.....skratka!!!!!Cel vihar bi lahko temu rekli.Želim biti zaljubljena, pa nisem!Dosti mi je čakanja že 3 leta.Pa nevem, za tistega sošolca v katerega sem bila 6 let...nisem v njega, ampak si nekako želim, da bi me opazil.Prejšnjo leto, mi je v družbi rekel. da sem***, ampak zdi se mi, da zato, ker so bili drugi zraven....
napisala sem mu dolgo sporočilo, da tega nisem pričakovala od njega,...
Nekako bi mu morda rad rekla, da nisem več jezna nanj.In nekdo mi je rekel,( v moji družini) da se je zdaj vame zaljubil, in da me spoštuje...
pomagajte, ali se je vam to že zgodiloooo????:tired_face::tired_face:
p.s
Danes sem o njemu napisala dve pesmi:worried::worried:
adijo, hvala za odgovore
Vprašanje
Kako vam je všeč novi Pil?
Zelo mi je všeč.
(43)
Mi je všeč.
(17)
Lahko bi bil boljši.
(16)
