Hey! Zdaj, ko sem ugotovila kako lahko stvar prilepim bo tu VELIKO mojih zgodb! Tu je še ena, komentiraj!
{Lauren} “Karto, prosim.” reče uslužbenka na letališču. Ženska srednjih let ji brez besed pokaže karto in potni list ter si njene rjave lase vrže čez ramo. “Kam potujete?” vpraša uslužbenka čeprav ima napisano na karti. “V Kalifornijo.” ji brez večjega zanimanja za nadaljni pogovor odvrne ženska in začne hoditi proti cevi do letala. “Srečno pot, Lauren Hemilton!” ji odvrne uslužbenka in se že obrne proti naslednjemu potniku. Lauren jo nejevoljno pogleda in pride do vrat letala. “Dober dan! Lep let želim!” ji reče stevardesa. Lauren se vsede na svoj sedež in nasloni glavo na roko. “No, zdaj sem tu. Napoti k novemu življenju.” V roke vzame kuverto. Notri je pismo od njenega očeta. Draga moja mala Lauren, kot prvo bi ti rada povedal da te imam rad bolj kot vse na svetu. A nemorem več. Nemorem več gledati teh tvojih malih modrih očk polnih veselja, medtem, ko mislim, da nisem vreden. Vreden življenja, ker se nisem postavil za tvojo mater. Bil sem bedak. Sebičen bedak, ki mu je bila ” “sreča” pomembnejša od ljubezni. In zdaj ti zagotavljam. Tvoja mama je bila nedložna, ni zagrešila tistega za kar vsi mislijo, da je. Vrjemi mi na besedo. To je vse kar ti lahko zdaj dam, tri besede, ki naj te vodijo skozi življenje, ker BILA JE NEDOLŽNA. Vedno tvoj, oči Lauren zavzdihne in se nasloni nazaj. V Kaliforniji si je z denarjem, ki ji ga je redno pošiljal njen oče, kupila polovico dvojčka. Živela bo sama. Letalo pristaja. Lauren se pretegne kot mačka. Ko izstopi iz letala vanjo bušne vroč,večeren in sopren zrak. Lauren gre do prevzema prtljage, medtem, ko hodi pa se poskuša čim bolj izogniti ljudem – nikoli ni marala stikov, tudi bežnih ne. Ko prevzame kovček se odpravi do izhodnih vrat. Pokliče taksi med čakanjem pa razmišlja o mami. Po tistem zapletu, se je izselila iz mesta in ni poskušala vzpostaviti stka s svojo lastno hčerko. In zdaj je Lauren tu, da jo poišče in dokaže njeno nedolžnost. Taksistu pokaže njen novi naslov in se nasloni na okno. Ni ji do pogovora, še posebej ne zdaj, ob 10:00 zvečer. Ko pride do svoje nove hiše, zaspano odpre vrata in se znajde v hladni predsobi. Kovček položi na tla in se začne razgledovati. Na levi strani predsobe so vrata v kuhinjo. Lauren jih odpre in zagleda ne ravno veliko, a tudi ne majhno kuhinjo. Opremljena je moderno. Lauren podrsa po gladkih površinah in pogleda skozi okno. Zagleda veliko ograjo, ki meji na sosednji vrt. “Kakšen čudovit razgled!” sarkastično pomisli in odide do jedilne mize. Na leseno belo mizo položi torbico in odide do dnevne sobe. Na desni strani so drsna vrata do terase, nasproti njih pa je črn kavč. Tam je tudi televizija, ki prav govori, da je pokvrajena. Steklo je počeno, slika na TV-ju pa se ne premika. “No, obljubili so mi televizijo a ne delujoče…” pomisli. V kotu stoji knjižna omara. Lauren se premakne nazaj na hodnik in začne hoditi po stopnicah navzgor. Ko pride v zgornje nadstropje zagleda troje vrat. Stopi skozi prva in se znajde v lepo urejeni splanici. Ena stena je pobarvana na živo turkizno, ostale so bele. Na sredini sobe stoji zakonska postelja. Lauren se vrže nanjo in v trenutku zaspi, kljub temu, da ni niti umita niti preoblečena. Dring, dring, budilka zvoni. Lauren se zaspano pretegne in pomane oči. Zaspano vsatne in gre do kovčka, ki ga je pustila v predsobi. Hitro vzame črno toaletno torbico in odide po stopnicah gor. Odpre druga vrata na hodniku. Pride v moderno kopalnico. Nasproti vrat je kopalna kad, na desni strani vrat stranišče na levi pa tuš. Lauren se primaje do umivalnika. Lase si hitro spne v mlahavo kito in odpre pipo. Obraz si najprej splahne z mrzlo vodo potem pa si umije zobe. “Danes bom dobila službo!” odločno reče in gre nazaj dol. Iz kovčka vzame črno krilo in belo bluzo ter se gre preobleči. Ko je lepo urejena pograbi torbico, ki jo je včerajšni večer pustila na mizi. Vanjo zmeče ključe telefon, pri njej nepogrešljivo labelo in denarnico. Pred hišo pokliče taksi. Med čakanjem brska po telefonu, ko na sebi začuti pogled. Obrne se proti sosednjem vrtu in opazi starejšo gospo, ki zaliva rože. Lauren se zanjo in za njene radovedne poglede ne zmeni temveč začne nestrpno pogledovati na mobilno uro. Ko pride do njene po sreči nove službe se zahvali taksistu in vstopi v visoko stekleno stavbo. Pogleda na telefon v katero nadstropje mora iti in odhiti proti dvigalu. Nestrpno začne pritiskati na tipko za priklic dvigala, nikoli ni bila poterpežljiva oseba. Ko pride v prvo nadstropje hitro steče do petih vrat in potrka. Odpre ji že na videz poslovna ženska in ji nakaže naj sede.