Ikona Ikona Ikona Ikona
pepca oblacek

značka Pisalnica: Boj 4 elementov prvo poglavje(v enem kosu)

Boj 4 elementov prvo poglavje(v enem kosu)

7
Ojla.
Ker nama prej kot med pocitnicami ne bo uspelo objaviti novega dela vam tukaj dajeva prvo poglavje v enem kosu za osvežitev spomina.

ODKRITJA (naslov poglavja)

ALICE
Zunaj divja tornado. Najstnico z belimi, valoviti in dolgimi lasmi vleče ter modrimi očmi, staro šestnajst let k njemu. Kot, da bi bila priklenjena na nadnaravno silo. Ne more se ji upreti. Preprosto ne gre. Kar naenkrat se iz nje izlije zlata svetloba. Ta sij se zoperstavi tornadu. Veter se je začel umirjati. Naravnost iz najstničinega srca začne pihati lahen veter. Kot vkopana je obstala na mestu. »Se to res dogaja?« je prestrašeno, a hkrati nejeverno zašepetala. Ljudje so jo začudeno gledali. Stekla je stran. Čim prej je hotela s središča pozornosti. Za najbližjim vogalom se je ustavila. Naslonila se na steno. Postalo ji je slabo. Sklonila se je ter se spustila na kolena. Do nje je prišla mama. »Kaj je bilo to mami?!« se je Alice razburila. »Alice umiri se. Ne vem kaj je bilo to. Predvidevam, da je urok ali prekletstvo.« jo je mirila. Toda sedaj je Alice postala še bolj zaskrbljena. Stekla je domov ter se zaklenila v sobo. Legla je na posteljo. Poskusila se je spomniti teh nenavadnih dogodkov. Ni se spomnila veliko. Le to, da je ustavila uničujoči tornado in , da se je z nje izvil lahen vetrič. Zaprla je oči in se napenjala. Dajmo, dajmo! Ponovi kar si naredila! si je mislila. Tako se je mučila deset minut. Nato je odprla oči. Ozrla se je okoli sebe. Nič se ni zgodilo. Sedla je. Zakaj? Kaj se dogaja? se je spraševala. Med njenimi poskusi ponovnega pojava vetra sta se starša spodaj pogovarjala. » Ljubi… Nekaj ti moram povedati. Začelo se je. Alice je začela obvladovati veter.« je dejala mama. »Jessica, pomiri se. Saj sva že odkar jo imava vedela, da se bo slej kot prej to zgodilo.« jo je miril mož. »Vem James. Toda…. Poglej kaj piše v knjigi. Avtor je moj bivši učitelj zgodovine.« S police je vzela knjigo ter jo odprla. Pokazala jo je možu. Začela je brati: » Obstajajo štirje posebni najstniki. Vsak ima moči enega od elementov. Veter, voda, zemlja, ogenj. Med sabo so smrtni sovražniki. Kadar se srečajo bodo začeli borbo elementov. Združijo se lahko samo kadar se tako sami odločijo. Starši, ki so lastniki otrok jih morajo zapustiti takoj, ko se začnejo kazati znaki upravljana elementov.« Starša sta se ob zadnji povedi spogledala. Svoje hčerke nista želela dati stran. James je knjigo vzel Jessici iz rok. Potisnil jo je nazaj na polico. Nato je spet prisedel k ženi. »Ne bova dovolila, da se ji kar koli zgodi. Ne bova je dala stran.« je odločno dejal. »Toda kaj če pridejo po njo?« se je Jessica prestrašila. »Boril se bom. Tudi če bo treba umreti. Ne bom dovolil, da najino hčer odtrgajo od naju.« Res je pogumen. Takšnega moža si lahko samo želiš. Si je Alicina mama mislila. Svojega moža je objela in poljubila. »Hvala ti James.« je občudujoče dejala. »Za našo družino bi naredil vse. Preprosto preveč mi pomeni. Samo enkrat se živi. Jaz bi pa rad svoje življenje preživel s svojima damama.« je dejal svoji ženi. Medtem je Alice zgoraj v sobi premišljevala. Se mora to res dogajati meni? Ni vedela, da ni sama.

Yvonne
Petnajst letna deklica sedi ob morju. Ima ravne, kratke, blond lase postrižene na paž. Z njenega obraza predvsem izstopajo njene sive oči, ki po navadi žarijo od sreče. Toda ne tokrat. Ostala je sama. Nikogar več nima. S starši in sedemnajst letno sestro je doživela hudo prometno nesrečo. Vsi so umrli. Le ona ne. Obraz si je pokrila z dlanmi. Začela je jokati. Med njenimi prsti so polzele solze, ki so nato so padle v morje. Potonile so na dno. Voda jih je odplavila v globine morja. Yvonne je še kar jokala. Ljudje so pa hodili mimo nje. Niso se zmenili zanjo. Kar naenkrat pa…… »Stran! Cunami!« se je zaslišal krik. Yvonne je dvignila svoj objokani obraz. Zagledala je visok val, ki se je hitro približeval obali. Vsi so začeli bežati. Ona pa je le stala tam. Nekje globoko v sebi je čutila, da jih lahko reši pred to veliko katastrofo. Preden bi se lahko zavedala kaj dela je že skočila v čoln ter začela veslati proti cunamiju. »Ne! Takoj nazaj! Kaj delaš?!« so ljudje kričali. Tokrat se ona ni zmenila za njih. Še hitreje začela veslati. Obstala je in se vstala. Čakala je, da val pride do nje. cunami je drvel vse bliže in bliže. Yvonne je iztegnila roke. Iz njenih rok je kar naenkrat brizgnil močan curek vode. Bila je osupla. Curek proti cunamiju. Curek vode iz njenih rok je potiskal val nazaj. Cunami pa se je curku upiral. Gromozanski val je začel prevladovati. Curek je tiščal nazaj. Hkrati pa je s tem Yvonne potiskal pod sabo. Deklica se je prestrašila. Ta strah pa ji je dal moč. Z vsemi močmi kar jih je premogla se je prisilila do tega, da se je spet postavila na noge. Od napora je bila zaripla v obraz. »Zmorem to! Zmorem!« je zakričala. Curek, ki je še kar tekel iz njenih rok se je okrepil. Tokrat se je vse spremenilo. Ni bila Yvonne tista, ki je začela izgubljati. Bil je cunami. Končno je podlegel Yvonne. Na dekletovem obrazu se je prvič po smrti njenih staršev in sestre zarisal nasmešek. Vedela je, da je naredila nekaj za te ljudi, ki živijo tukaj. Obvarovala jih je ter jim zaščitila dom. Mirno je odveslala nazaj. Domačini in turisti so jo le osuplo gledali. Nato so se obrnili stran. »Kdo je to dekle?« so šepetali. Ko jih je rešiteljica slišala je le zardela. S hitrimi koraki je odšla stran. Nič več ni vedela. Preprosto je bila zmedena. Kaj se je zgodilo? Kaj sem naredila? Ni našla odgovora. Takrat se je pa spomnila spomina iz otroštva.
Spomin:
Bila je stara okoli šest let. V svoji sobi je delala za šolo. Takrat je za sabo zaslišala šum. Obrnila se je. Nič ni bilo. Čez minuto je spet zaslišala isti zvok. Ko se je obrnila pa spet ni bilo nič. Bila je prestrašena. A, ko je tretjič zaslišala zvok je sredi sobe zagledala zlato meglico v obliki pravokotnika. Na vsakem vogalu je bil en znak. V enem vogalu voda, v drugem zrak, v tretjem ogenj, v četrtem zemlja. Znak vode je še posebej žarel. Hotela se je dotakniti meglice. Takrat pa sta v sobo prišla njena starša Joanne in Jack. Ko sta zagledala meglico sta pobledela. Zgrabila sta hčerko in jo hitro odpeljala iz sobe.
Ali je vse skupaj povezano? Se je spraševala. Ni vedela. Toda je slutila, da je res.

Evan
Fant star sedemnajst let je prišel iz šole. Ima črne lase in zelene oči. S torbo na rami je odšel domov. Ime mu je Evan. Zelo rad gleda naravo in opazuje rastline. Zato se je odločil, da odide domov po gozdnih poteh. Stopli je med drevje. Ustavil se je. Globoko je vdihnil svež zrak. Odšel je naprej. Ni prišel daleč, ko so pred njega skočili tatovi. »Denar ali življenje!« so mu zagrozili. Evan je dvignil roke. »No!« so ga dregnili s palico. Evan je bil tako prestrašen, da ni bil sposoben odgovoriti. »Denar!« je Evan zavpil takoj, ko se mu je povrnil dar govora. Tatovi so iztegnili roke. Evan je brskal po šolski torbi. »Samo nimam denarja.« je dejal po resnici. »Ne verjamemo.« so izsiljevalci odvrnili. Evanu so iz rok iztrgali torbo. Iz nje so zmetali vse zvezke, peresnice, …. Toda niso našli kar so iskali. Besno so ga pogledali. Vodja je iz žepa plašča potegnil pištolo. »Nimaš denarja, bo pa šlo življenje.« je sladko dejal. »Zmešani ste!« je Evan bled zavpil. Tedaj se je Evan začel tresti po vsem telesu. Lasje so se mu postavili pokonci. Tatovi so se ga zelo prestrašili. Začeli so se ritensko umikati. Za Evanom so se začele kotaliti skale z vrha hriba. Skotalile so se mimo tresočega se fanta. Tatovi so začeli bežati. Skale so jih lovile. Tatove so ulovile in jih priklenile na tla. POK! Se je nekajkrat zaslišalo. Kamni so izsiljevalcem zlomile noge. Zlobneži se niso mogli premakniti. Ta trenutek je Evan izkoristil za to, da je na plano privlekel telefon. 113! Ta številka mu je prva padla na pamet. »Prosim. Policija tukaj.« so se mu oglasili. »Dober dan. Tukaj Evan Wilson. V Londonskem gozdu. Tukaj so me izsiljevali.« jim je povedal. »Takoj pridemo.« so obljubili. Čez deset minut so bili že tam. Z policisti sta prišla še Kate in Jim Wilson (Evanova starša). »Evan! Kaj je bilo!« sta že od daleč zaklicala. Medtem, ko ju je Evan miril so policisti nasilnežem z obraza potegnili maske. »Adrian Jones, Brad Shaw, Daniel Campbell in Charels King. Res predvidljivo.« so naznanili policisti. Družina Wilson jih je začudeno pogledala. »Obtoženi so že bili ropa banke in ropa trgovine. Za piko na i pa še umora.« so razložili. Sedaj sta Kate in Jim bila osupla. »A-A-A t-t-o so o-n-ni?!« se je Kate prestrašila. »To so oni.« so resno dejali policisti. »Te mevže! Kako si upajo nadlegovati mojega sina?!« se je razburil Jim. Stopil je korak naprej. Toda njegova žena in sin sta ga mirila. »Jim! Raje ne. Bodo že policisti uredili.« Jim Wilson je nekajkrat zajel sapo. »Raje pojdite.« je predlagal glavni policist. Kate je hvaležno prikimala z glavo. Svojega sina in moža je prijela vsakega za eno roko in ju odvlekla do avta. Sedla je za volan. V tišini so se odpeljali domov. Evan je takoj odhitel v svojo sobo. Hotel je razmisliti o teh dogodkih. Mama in oče sta sedela v kuhinji. Tedaj je v kaminu zaprasketalo. Sredi ognja sta zagledala sta zagledala pismo. Jim je odšel do kamina in iz ognja z grebljico izbrskal pismo. Bilo je nepoškodovano. Odprl ga je. Vsebina mu je vzela sapo. Pokazal ga je Kate. »Vaš sin je v nevarnosti. Začelo se je. Takoj se mora ločiti od vas. Drugače boste ogrozili prihodnost vsega človeštva.« je Kate Wilson zašepetala. Tedaj je v kuhinjo prišel Evan. »Kaj je narobe?« je zaskrbljeno vprašal. »Nič, nič.« Sta neprepričljivo dejala in njegova mama je pismo skrila za hrbet. Sin ju je sumničavo pogledal. Ampak je le skomignil z rameni in odšel na sprehod. Starša sta si oddahnila. Le kako naj mu povesta?

Brian
V svoji sobi opravlja nalogo po videzu nenavaden šestnajst letni fant. Ime mi je Brian. Vsi sošolci se iz njega norčujejo zaradi oranžnih las. Brian je zelo ponosen na svoje rjave oči. Vedno ima v njih iskren ter globok pogled. »Ne, no! Spet sem se zmotil! Pa kdaj mi bo to šlo?« se je jezil. Od jeze je skočil s stola. »Le kaj naj naredim? Ko vsaj med poukom ne bi sanjaril o Mary Thomas.« je mrmral. Nujno je potreboval svežega zraka. Odprl je okno. Vdih, izdih, vdih. izdih,… Zaprl je okno in se spet začel mučiti z nalogo. Grizel je svinčnik, razmišljal. Od obupa se je postavil celo na glavo. »Ne gre mi!« je naposled vzrojil. »Ok, dajmo Brian. Štej do deset. Ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, dim.« je štel. Čakaj sem rekel dim? Povohal je zrak okoli sebe. Čisto zares je vohal dim. Ozrl se je k svinčniku v svoji roki. Pa saj to ni res! Svinčnik je gorel! Pa ne samo svinčnik. Gorele so tudi njegove dlani. V paniki se je oziral okoli za gasilnim aparatom. Ups! Saj ga nimam v sobi. Stekel je po stopnicah navzdol v kuhinjo. Za mizo sta sedela njegova starša Evanna in Arthur Fisher. »Brian ali si že končal nalogo?« sta ga nejeverno vprašala. »Nisem še čisto gotov. Bi mi prosim raje pomagala?!« je na koncu zavpil. Starša sta ga začudeno pogledala. Brian je v tisti jezi in paniki izgubil oblast nad ognjem. Ognjena krogla je švignila po hiši, osmodila omaro in poletela nazaj v Brianovo roko. Starša sta ga samo osuplo pogledala. Evanna je šoku obsedela. Arthur pa je odhitel v klet po gasilni aparat. »Brian….. Saj nimaš vročine kajne?« je mama iz previdnosti vprašala. »Ne nimam! Le gorim!« je Brian poskusil pojasniti. Toda še sam ni vedel kako naj to razloži. »Že prihajam!« se je tedaj zaslišal očetov glas. V naslednjem hipu je Arthur že škropil svinčnik in Brianove dlani. Toda svinčnik je ugasnil, dlani pa nikakor. »Kaj naj! Kaj naj!« je obupano vpila Evanna. »Še opekline bo dobil!« je mama še naprej paničarila. »Sedaj pa se umiri Evanna! V bolnišnico bomo odšli!« je povzdignil glas oče. Evanna je zmogla samo prikimati. Hitro so stekli do avta. Odpeljali so se v bolnišnico. Brian je na zadnjih sedežih gasil roke. »Boš lahko zdržal?« ga je vprašala mama. »Ne skrbi sploh ne peče.« jo je miril Brian. Starša sta ga začudeno ošinila s pogledom. Prispeli so do bolnišnice. Skoraj so skočili iz avta in stekli do zdravnika. Medicinska sestra jih je na hodniku ustavila. »Počakati je treba v čakalnici.« jim je pojasnila. »Ni časa! Roke mu gorijo!« se je razburila Evanna. Arthur pa je v potrditev pokimal. Brian je pred sestro iztegnil roke. »Počakajte prosim trenutek.« jim je naročila medicinska sestra. Odšla je za vogal. Evanna, Arthur in Brian so čakali. Čez pet minut je do njih prišel zdravnik. »Družina Fisher, prosim pojdite za mano.« je naročil zdravnik in odšel v ordinacijo. Fisherjevi so mu sledili. Stopili so v ordinacijo. »Brian prosim če roke potopiš v to vodo.« je naročil zdravnik. Brian ga je ubogal. Ko je roke izvlekel iz vode so še kar naprej gorele. Zdravnik in sestra sta se popraskala po glavi. Nista vedela kaj naj naredita. Tedaj je v ordinacijo pritekel zamaskiran moški. »Odmisli jezo. Bodi vesel.« je šepnil Brianu na uho. Nato je stekel iz sobe. Vsi prisotni so začudeno gledali. Brian je ubogal nasvet. Začel je misliti na lepe trenutke. Ko je odprl oči roke niso več gorele. »Moje dlani so nehale goreti. Lahko gremo.« je naznanil. Zdravnik in medicinska sestra sta pokimala. »Lahko greste.«
 

Odgovori:

Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
to je
AMAZING!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
KAR STOKRAT BI PREBRALA!!!!!!!!!!!!!
#komajcakamnovdel
#sepisi
#hitrpisi
#amazing
:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
0
 
Carsko
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Amazing!!!!!:blue_heart::green_heart::yellow_heart::heart::purple_heart::blue_heart::green_heart::yellow_heart::heart::purple_heart::blue_heart::green_heart::yellow_heart::heart::purple_heart::blue_heart::green_heart::yellow_heart::heart::purple_heart::blue_heart::green_heart::yellow_heart::heart::purple_heart::blue_heart::green_heart::yellow_heart::heart::purple_heart::blue_heart::green_heart::yellow_heart::heart::purple_heart:
0
 
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
pa raje bi napisala naslednji dellllllll
0
 
Book📖
Saj bo prišel ven
Sam časa nisva mele
 

Moj odgovor:

Vsebina odgovora:
Vzdevek:
Preden na spletu karkoli objaviš, se vprašaj: ali objava vsebuje karkoli, česar ne bi želel deliti s popolnim neznancem na cesti?

Pisalnica


🤗😁❤️
Objava:

Decembrski dnevi❄️☃️

Ogledov: 16 Odgovorov: 1
 
3
🤗😁❤️
Objava:

Angleški tabor na Lisci

Ogledov: 21 Odgovorov: 1
 
4
Objava:

Story of a cat 1. del

Ogledov: 19 Odgovorov: 1
 
5
Objava:

Ponovni vzpon družine Black, 19. del

Ogledov: 16 Odgovorov: 0
 
1
na pomoč potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica

starši, ocene, telefon

Živjo,
jaz imam majhen problem. Ok torej men je mami uzela telefon into zarad tega, ker nism hotla obesit perila. No to je blo 3.12 in če veste je to zelo pomemben in žalosten dan (ni mpomembno zakaj) ampak sm bila slabe volje. Danes sm pa sišala kako je mami očiju rekla da sva midva z bratom razočaranje. In to me je res prizadelo. No na kosilu sm je rekla da nej utihne, ker je začela mojga brata in mene kritiziratin če mislite da pretiravam, moj brt pride samo še na kosilo danes pa sploh ni počakal do glavne jedi. Jes sm saj sem bila sestradana. Ona skos govori kako nč ne pomagava ampak ona ne ve kok jes uresnic pomagam. Tega ji slpoh nism šla razlagat. No pol sm se pomirila in sm bla normalna (torej srečna prijazna...). In ona je zgledala kokr da ji je to uredu. Prejle sem jo šla uprašat, če lahko nazaj dobim telefon. Rekla je da ko se naučim zdravljico na pamet. To nima smisla saj zdravljico rabm znat tko nassleden let, medtem ko pa nasljednje dva tedna mam ogromn ocenjevanj.In sm ji rekla da se mi zdravljico ni treba naučit še ful časa. Reka je da mam do konc leta čs da se jo naučim. Telefon pa dobim nazaj ko dvignem ocene. Zaenkrat mam res velik trojk ampak ni tko kokr da mi je useen. Res se trudm. No tut k dvignem ocene nam dubla zares fona nazaj. No pa še voščilnice morm napisat da mam lah vsaj v šolo fon. No ampak fora je da sm jes glih začela uživat ko sm se učila, in zdej k se probam učit, mam sam to da to delam zanjo ne zame in sm čist zguba vselje. Kaj nej res rabm pomoČ.
 

Vpiši se


Nov uporabnik | Pozabljeno geslo

Vprašanje

Kaj meniš o Pilovi rubriki Slovenska glasba?
Všeč mi je!
(9)
Ni mi všeč, ker je nezanimivo napisana ...
(2)
Ni mi všeč, ker ne poslušam slovenske glasbe.
(2)
Če mi je glasbenik, o katerem je članek všeč, potem je ok, sicer pa ne.
(6)

POIŠČI PILOVCA/KO

Oglas

Zadnji odgovori

Strelka je odgovoril/a na
ojla 1.ja jst osebno bi šla okoli reke ampak ...
 

DogLover11 je odgovoril/a na
1. slisala sem to foro ampak ne vem če se ...
 

Strelka je odgovoril/a na
žirafa in/ali slon. meni sta slon in žirafa ...
 

°~° je odgovoril/a na
Nimam besed. Odličen blogec in kr tako dalje ...
 

Story maker. je odgovoril/a na
Pa še pravilni odgovori 3. dela 1. ...
 

Strelka je odgovoril/a na
super pesem. sej to tud jst počasi dojemam ...
 

°~° je odgovoril/a na
Ojj kak cool ampak sry nimam idej :( Ampak ...
 

DogLover11 je odgovoril/a na
mogoče 1)a in 2.)č???
 

DogLover11 je odgovoril/a na
mačka??:cat2:‍:black_large_square:
 

neza_slo1 je odgovoril/a na
hvala, ful je lep
 

Bella EVANS11 je odgovoril/a na
Ful dobr kdaj pride še?:joy::joy::joy::joy::joy:
 

someonehappy je odgovoril/a na
panda..?:panda_face:
 

Nani je odgovoril/a na
Prekrasna pesem. Ful mi je všeč. Sem lajkala:heart: N ...
 

someonehappy je odgovoril/a na
Heyyy ja definetly bi brala! ful rada mam ...
 

Mini je odgovoril/a na
:dog::dog::dog::dog: