Hej, sam tok da povem, ta del bo malo krajši ker se zgodba mora razvit. Pa hvala vsem, ki st komentirali:heart:

Sonce, ki je vzhajalo, je počasi razganjalo meglice in kazalo je, da nas čaka še en sončen, a mrzel pomladni dan.
Pristaniški delavci so že marljivo opravljali svoje zadolžitve in nekateri so veselo klepetali med sabo ali pa z morniki, ki so priplavali do pomolov. Morniki so podvodna bitja z zelo svetlo modro kožo in lasmi hladnih barv, vendar nimajo ribjih repov in lahko hodijo tudi po kopnem. Pogosto smo bili v sporu, vendar nam gre zadnja destletja bolje.
Eden od pristaniških delavcev mi je veselo pomahal in zaklical:"Jutro, Liya!" in v trenutku sem prepoznala Aljošo, mojega prijatelja in bivšega soseda. Pomahala sem mu nazaj in se mu široko nasmehnila. Skupaj sva odraščala in v veliko oporo mi je bil, ko so sovražniki poklali cesarsko družino, torej družino sestre mojega očeta. Pomagal mi je, da sem se navadila na kraljevo življenje, ko je moj oče postal cesar in zavladal naši deželi. Res je dober prijatelj in hkrati edini, ki ve za naju s Koljo.
Pot sem nadaljevala mimo hišk tik ob morju in vse bolj proti notranjosti mesta, proti dvoru, svojemu domu že šesto leto.
Hiše so proti notranjosti postajale vse bolj nakičene in velike, a hkrati tudi lepe. Imele so lepe, zavite pobarvane okraske, ki so mestu dajali pridih nadnaravnega in izjemnega.
Ko sem se približala gradu, poti nisem nadaljevala proti glavnemu vhodu, temveč sem zavila na stran, proti desnemu krilu gradu, kjer so bile moje sobe.
Z vrtnarji sem bila na tihem dogovorjena, da rastlinja pod mojim oknom ne odstranujejo prepogosto in ga občasno celo zalivajo, da sem lahko prek strehe starega ter hkrati tudi nižjega dela gradu plezala skozi okno v svojo sobo in iz nje. Zvečer se še nikoli nisem pozabila v mislih zahvaliti kraljevemu bršljanu, vrsti bršljana, katerega stebla zrastejo tudi do sedem metrov v višino, so debela kot mlada drevesa in ima liste velike približno kot dlan odraslega človeka.
Občasno sem tudi *i*ponesreči*i* izgubila kak zlatnik v bližini vrtnarjev.
V zahvalo.
Ker sem bila v plezanju po steni gradu vse boljša, mi ni vzelo niti pet minut, da sem dosegla okno svoje spalnice. Nato sem se hitro preoblekla in odhitela na zajtrk z mojo družino, zadnji, preden bosta moja starša za sedem tednov odplula v tuje dežele in bom sama s svojimi petimi brati.