Astoria in Genterous Alasor
Začudila sem se. Kako…pred mano je spomenik z starševskimi imeni…Še kdo ve za njinu? Šele takrat sem pogledala naravnost ter opazila zemljanko. Vzela sem lok, ter izpraznila tulo s puščicami, saj jih je voda vse odplavila razen ene. Materine. Bila mi je najbolj pri srcu in presrečna sem da jo imam v rokah…Lok sem napela ter se počasi približala zemljanki. Kdorkoli je lahko notri in ne sme tvegati. Še bolj je napela lok, ter segla po kljuki. Počasi jo odprla vrata. V zemljanki nibilo nikogar. Alina si je oddahnila. Ogledala sem si ognjišče pred zemljanko. Odšla sem do kurišča ter potipala žerjavico. Bila je še topla, kar pomeni da lastnik ni daleč. Vsekakor ga rabi. Nujno. Ponoči ne more spati v gozdu, če ne jo lahko napadejo medvedi ali pa volki.


6 Poglavje
»Hej!« Se je zaslišal zvok za mano. Obrnila sem se ter zagledala fanta. Zgledal je malo starejši od mene. Nadaljeval je.
»Kdo si in kaj delaš tukaj?« Je z močnim glasom zaklical. Leva roka je bila pol za hrbtom, vendar sem zagledala bodalo. Lok ob nogi sem napela, ter ga dvignila k rami in usmerjala vanj.
»Najprej spusti bodalo. Potem se bova pogovarjala najprej.« Sem odločno rekla.« Fant se je začudil kako sem opazila bodalo ter ga vrgel na tla in dal roke k višku. Počasi sem lok spet premaknila dol. Fant se mi je toliko približal da sem mu videla obraz.
»Alasor. Alina Alasor« Sem mu povedala.
»Birk.« Je po tiho rekel.
»Nimaš priimka?« Delal se je kot da vprašanja sploh ni slišal.
»Kaj delaš tukaj?« Je pogumno in odločno rekel.
»Le sledila sem poti, ki je vodila do sem.« Sem rekla. Takrat sem se spomnila spomenika.
»Si ti postavil spomenik ob koncu poti?« Le pokimal je.
»Alasor torej?« Je zamenjal temo.
»Ja. Hčerka…« Sem dejala
»Genterousa.« Me je prekinil.
»Ja.« pri ognjišču se je vsedel na slamo, ter gledal stran od mene.
»Zanimivo….torej si iz Siril Hana. Kaj delaš tu?« Me je še naprej spraševal.
»Skupaj z sestrami so nas hoteli ubiti. Vrgli so nas v reko, ampak mi je nekako uspelo preživeti. Znašla sem se ob obrobju gozda.«
»Še noben ni preživel takšne smrti.« Je sumničavo rekel.
»Vem. Pa ti?« Sem ga vprašala.
»Ko sem bil štiri let, so me ugrabili. Deset let sem tičal z Noriki kot suženj, ko mi je uspelo pobegniti. Naselil sem se v gozd.« Mi je povedal.
»Noriki so te ugrabili?«
»Ja.« Je še dejal, potem pa se obrnil k meni.
»Se boš vrnila v Siril Han?« Me je vprašal.
»Ne.« Sem bolj potiho rekla.
»Kje pa boš potem?«
»Hočem najti sestri, ter se maščevati Zerutepuju. Ne vem kam bom šla. Sploh ne vem če sta sestri živi in če sta, pa sta lahko kjerkoli…« Val negativne energije se je razlegel po telesu. Zaihtela sem. Birk se je obrnil k meni.
»V zemljanki je prostora za oba. Vendar le dokler ne najdeš sestri.« Je rekel ter odšel.
»Do mraka bom nazaj. Loviti grem.« Je zaklical.
»Počakaj! S tabo grem!«
»Saj si punca.« Je zaklical za mano. To me je razjezilo. Noben mi nebo govoril kaj lahko počnem in kaj ne. Preveč sem se razjezila da bi bila prisebna in le potrpela da me mine. Stekla sem za njim, dvignila lok in izstrelila puščico naravnost v Birkovo roko. Zgrudil se je na tla in zajokal.
»Zakaj si to naredila?!« Me čisto iz sebe vpraša.
»Ne govori mi kaj lahko in kaj ne.« sem mu odgovorila ter z lokom odšla v gozd po divjino.
»Počakaj me v zemljanki!« Sem zaklicala za njim.
»Kakao se naj premaknem, ko pa si me poškodovala?!« Je zaklical za mano, vendar ga nisem več slišala.
~~~~~~~~~
Evo, končno nov del <3
Lp, Wondy