Hellooo<333
Kk smo?
Tokrat piše Kinder

:sparkling_heart::heart::revolving_hearts::two_hearts::cupid::gift_heart::heartbeat::heartpulse:

Ura je bila minuto do polnoči, a še vedno nisem mogla spati. Usedla sem se v postelji in vzela v roke telefon. Henryju sem napisala že enajsto sporočilo, njegovi odgovori pa so bili še zmerom enaki: "Bom. Lažje v živo. Poskusi zaspati. Vem, da je težko, in vem, da ti grem na živce. Obljubim, da ti bom povedal takrat, ko sva se dogovorila." Telefon sem zabrisala v koš za smeti poleg svoje pisalne mize in nemirno legla na posteljo. Zrla sem v strop, poslušala sestričnino tiho dihanje v sosednji sobi in mamine, tetine in stričeve glasove iz kuhinje. Potihnili so in sobi so se približali koraki. Hitro sem se pokrila čez glavo in se obrnila k steni. Teta je nekaj časa stala med vrati, nato pa jih je znova zaprla in odšla po stopnicah nazaj dol v kuhinjo.

Vzdihnila sem. Vstala sem in iz koša za smeti vzela telefon. Položila sem ga na mizo in se znova ulegla. K sebi sem prižela medvedka, ki je bil očkov, in se obrnila k steni. Ne bom mogla zaspati, je bila zadnja misel, preden sem zaspala.

Naslednji dan je bil petek. To pomeni šest ur v šoli. Sodelovati preprosto nisem mogla. Nihče na mojem mestu ne bi mogel in učitelji bi to, prekleto, morali že doumeti! Učiteljica za matematiko me je nadrla, pa še vedno nisem bila čisto pri stvari - pravzaprav sploh ne vem, kaj je govorila. Cathleen me je sočutno pogledala, Hannah in njena klapa (Suzy, Anni, Elle in Mae) pa so se posmehljivo režale. Ampak jaz sploh nisem čisto dojela, da me je učiteljica nadrla, nisem sprocesirala tistega Hannahinega butastega posmeha, tudi Cathleen nisem videla - za vse to so mi med odmorom povedale ona, Bethy in Caroline. Pa še to težko - vse so mi razlagale trikrat, potem pa je Beth zgubila živce in me vprašala, zakaj sem taka. Pa tudi tega nisem čisto dojela - medlo sem odgovorila le to, da se ne počutim čisto dobro, nato pa sem odhitela domov.