hejj!
odlocla sm se da zacnem pisat novo zgodbo (harry potter), ker nevem kako nej tisto prejšno končam...
lep dan vam zelim<3

Ah, september. Na bradavičarki so profesorji hiteli po hodnikih, da bi se prepričali, da je vse pripravljeno na učence, ki bodo kmalu prispeli. Ampak nekaj je bilo drugače, nihče pa ni vedel kaj, dokler Hagrid ni prihitel v pisarno profesorja Dumbledorja, z deklico v rokah. To je bilo prvič, da jo je Albus Dumbledore videl v svojem življenju-in imel je dober spomin. Prepoznal bi jo, če bi jo že videl. Prepričan je bil, da je bila mrtva, ampak se je motil-kako?

"Albus, kaj je to?" je vprašala profesorica McGonnagall.

"To, Minerva, je dekle." ji je odgovoril pprofesor. "Kaj dela tukaj, in kako je prišla sem, tega ne vem."

"Ali je živa?" ga je zaskrbljeno vprašala, in takrat, so se dekličina usta odprla, preden je njeno telo dvignila in se vsedla. Vsak njen vzdih in izdih sta bila težka, kot da bi ravno pretekla dolg maraton.

"Kje pa sem?" razgledala se je proti pisarni, in nato pogledala še proti njima. "Kdo sta vidva?"

"Jaz sem Albus Dumbledor, ravnatelj Bradavičarke," ji je odgovoril profesor z nasmeškom na obrazu. "In to je professorica McGonnagal. Ali lahko zdaj vprašam, kdo ste vi?"

"Amber, Amber Jones." je rekla, še vedno čisto zadihana.
"Gospodična Jones, ali lahko vprašam kako ste prišli sem?" je vprašal, in njene oči so se zožile. "Tega se ne spomnim:" je odgovorila.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Amber je sedela v pisarni profesorja Dumbledorja in se igrala z konicami njenih las. Dobila je nova oblačila, saj so bila njena čisto premočena. Profesor Dumbledore ji je rekel naj počaka v njegovi pisarni, saj mora urediti nekaj stvari-ampak Amber ni bila neumna, vedela je, da se zunaj z profesorji pogovarjajo o njej.

Amber se je sprahodila po pisarni-na njej je bilo nekaj znanega. Pa ne samo pisarna, cela šola. Prepričana je bila, da je tu že bila ampak to ni bilo možno-povedali so ji, da jo vidijo prvič v življenju. Vsi so bili prepričani, da ji je nekdo zbrisal spomin, saj se ni spomnila ničesar. Madam Pomfrey ji je dala vse možne napoje, poskusili so vse možne uroke-ampak nič ni prineslo njenega spomina nazaj. Ampak kako?

Njene misli je prekinilo odpiranje vrat in profesor Dumbledor, ki je stopil skozi njih. Vsedel se je nasproti nje in jo vpazoval za par sekund, nato pa je spregovoril.

"Gospodična Jones, mislim, da je bil vaš spomin izbrisan z pomočjo nekoga zares močnega, saj vam ga trenutro ne morem povrniti." Amber je zavzdihnila. "Dokler pa vam ne morem pomagati, pa lahko ostanete na Bradavičarki. Kakor si nam prej povedala, si stara 17, kajne?"

"Ja," je prikimala Amber. "31. Decembra bom bila 18."

"Vredu, vredu." ji je odgovoril profesor. "Pa dajmo, poglejmo v kateri dom spadate." ji je rekel in vstal. Stopil je do omare in iz nje potegnil čarovniški klobuk, ki ga ji je postavil na glavo.

"Ah, Jones!" je rekel glas-moški glas- ki je prihajal iz klobuka. "Pa poglejmo, dobro srce, pogumna si, to tudi, pa jezikava in inteligentna... Vprašanje je, kam te dati? V Huffelpuffu bi ti šlo odlično, pa tudi v ravenclawu. Ali pa Slytherin... Povej mi, Amber, kam bi rada šla?"

Preden mu je lahko odgovorila, je klobuk že izbtuhnil. "Griffindor!" Profesor Dumbledore je smeje odstranil klobuk dol iz njene glave in ji začel razlagati vse o bradavičarki. Najbolj čudno pa je bilo to, da je Amber vse to že vedela...