12.Poglavje


Karla mi je naslednji dan prinesla lepe nove čevlje s petami. Bili so naravnost čudoviti. Ne vem kako se ji bom zahvalila. Gotovo so morali veliko stati.
V sobo je vstopila Crystal. " Si me hotela videti Rose?" me vpraša nato nadaljuje "Vau tile čevlji pa ti pristojijo."
" Hvala, tudi meni so všeč. Karla mi jih je kupila za poroko... ko sva že pri tem. Ja hotela, sem te videti. Imam majhno prošnjo.
Saj zadnje čase nisi ravno zaposlena z delom kajne?"
"Ne skoraj nič dela nimam. Zakaj?"
" Hotela sem te vprašati, če bi mi potem naredila obleko za poroko." Vsa vesela nad vprašanjem, ki ga je verjetno pričakovala vzklikne " Ja seveda ti jo bom! Sem mislila, da ne boš nikoli vprašala. Brez zamere, ampak obleke v butikih ti ne bi pristajale. Potrebuješ nekaj..." potrebovala je trenutek za razmislek "... že vem nekaj svežega, elegantnega in modnega. Takoj se bom lotila dela..."

Na vratih je ravnokar nekdo pozvonil " Ou, kmalu se bom lotila, danes pa te želim predstaviti moji sestri Topaz in njenim trem sinovom. Ravnokar so prišli. Karla jih greš pozdravit?"
" Ja grem,... nisi mi pa nič povedala, da pridejo danes." " To pa zato, ker je bilo presenečenje za Diamond."
"O ti pametna punca. Še dobro da te imamo... Rose prideš, gotovo te bodo radi spoznali. Poleg tega pa je Kevin tvojih let. "

Z njima sem odšla na hodnik. Crystal je odprla vrata in pred nami se je prikazala visoka ženska s tremi otroci bolje rečeno fanti.
Eden je še posebej izstopal z malo temnejšo poltjo in temno rjavimi lasmi. In s temi rjavimi očmi je bil srčkan.
" Živjo Topaz. Kakšen je bil let?" Je poleg pozdrava vprašala Crystal.
" Fantastičen. Upam, da ne motimo" je rekla z nežnim glasom, potem pa me opazila, ko sem stala med Karlo in Crystal. "Glej no glej, kdo pa je vajina gostja?"
" Oh to je Rose, ona je Karlina nečakinja, ki je prišla na obisk sem." " Kaj res, nisem vedel, da imate še eno nečakinjo Karla." " Saj tudi jaz nisem vedela, do pred nekaj dni, ko je prišla sem. Imeli smo majhno težavico, zato bo ostala tukaj še kar nekaj časa."
" Me veseli potem Rose" ponudila mi je roko v pozdrav. "Tudi mene gospa Brook"
" Veš med mano in tabo rečeno sem kar Topaz, vzvišeno bi se počutila, s tem nazivom."
" V redu... Topaz."
" Kar vstopite naprej... slišala sem, da ste presenečenje za Diamond" je pogovor preusmerila Karla na direktno situacijo. " Tako je. Zelo sem vesela takšne novice. Am...saj grem lahko k njej, ne?" " Kar izvoli, medtem časom pa" Crystal se je obrnila k fantom in dejala "kaj če bi odšli na krajši sprehod. Rose še ni uspela videti tukajšnih znamenitosti in Xav je obljubil, da bo šel zraven. Ste za?"
Mlajša dva sta le prikimala, starejši pa rekel " sem za, če se bomo na koncu ustavili v restavraciji, od leta sem popolnoma sestradan."
"To bomo uredili še pred tem. Xavu namreč ne bi bilo všeč, da ste lačni."

" Kaj mi ne bi bilo všeč, cupcake?" Za njenim hrbtom se je pojavila njena sorodna duša. "Ti predrznež! Kako si upaš takole me izzvati?"pri tem pa mu je ukradla majhen poljubček "Se oproščam miss madam nezabavna... O ste že prispeli? To je pa bilo hitro, upam da je vaša teta vsaj tako prijazna kot jaz." "Nič ne skrbi, zaenkrat je bilo še vse v redu, poleg tega pa je bil let strašno dolgočasen." je dejal najstarejši.
" No ker je gospodiču vidno dolgčas, predlagam da gremo zabavi naproti."
" Prav imaš.

Adijo Topaz se vidimo potem!" Crystal zavpije predno Xav za njo zapre vrata.

O Wickengradu ne vem kaj dosti, zato sem posrkala vsako informacijo, ki mi jo je povedal Xav. Najprej smo obhodili mesto, ampak kakor je tudi Crystal dejala, mesto kot tako ni tako zanimivo. Veliko bolje je bila pokrajina okoli njega.
Sprehodili smo se na nekakšen hrib. Kar nekaj časa je trajalo, da smo prilezli na vrh.

"...In tu dragi moji, se je zgodila prva romanca naše družine. Zed in Sky sta bila prva, ki sta obiskala ta kraj. Od takrat naprej se imenuje gora ljubezni. " je dejal Xav, ki se je obnašal kot turistični vodič na poti navzgor. Sedli smo na podrto deblo in se zazrli v daljavo, medtem pa sta se naša golobčka spet zbodla.

"Hej, ne govori prehitro gospod vsevedni, kdaj pa si mene mislil odpeljati sem?" "Joj včasih si res tako nevzdržna. Kaj misliš?"je dejal nekoliko zagrenjeno Presenečena nad njegovim odzivom je rahlo zardela. " Hm... ne vem, sem bila morda preostra?... Oprosti nisem... " stavka ni končala, saj jo je Xav potegnil k sebi in jo zasul s poljubi. " By the way mislil sem te peljati danes."

Pogled sem premaknila nazaj na naravo, ne bi bilo prav da posegam preveč v intimnost. Takoj sem se zamotila z ogledom okolice. Bilo je naravnost prečudovito. Gore so kar sijale ob sončnem zahodu. Definitivno je bil to kraj za zaljubljence sem pomislila.
Pogled sem preusmerila navzdol. Pred gorami je stalo malo mesto - Wickengrad
Začela sem sanjariti o tem, kako se pozimi spuščam po teh strminah vse do vznožja mesta. Ampak bilo je le sanjarjenje. Prava Rose se še po čisto majhni vzpetini ne bi znala spustiti. V Angliji namreč nisem hodila na smučanje, sem pa zato obiskovala tečaj kajakaštva (čeprav moram priznati, da tiste brzice reke Temze niso nič v primerjavi s temi tukaj), redno pa sem hodila še na judo. Je to preveč čudno za takšno dekle, kot sem jaz? Ne vem. Zadnje čase se na takšna vprašanja, ki nastanejo v moji podzavesti neham spraševati. Koga briga namreč, kakšna sem, važno da sem sebi vsaj nekako všeč. Recimo, da je to diplomatski odgovor na moja precej etično naravnana vprašanja.