Hey, odločila sem se "objaviti" mogoče nekej mojih pesmi, ker so mi prijateljice rekle da som kao ful dobre. Upam, da se kdo stinja z njimi :)


Ne bom dopustila, da sabo me vzame,
posrka me v črnino in pri tem še video posname.
Vlečem se iz luknje, borim se za življenje,
a ob enem nikoli ne pozabim na hrepenjenje.

Želim si nekoga, ki zanesljivo tu bi bil zame,
me ščiti, tolaži in ne pusti me same.
Me ubrani pred udarci, mojo dušo zaščiti,
pri tem pa pomaga srce zašiti.

Iščem pot, ki izvlekla bi me iz teme,
ne zmorem, ne znam, vsem drugim sem v breme.
V tem svetu sem iskala, pa našla je nisem,
milosti ni, dobila sem kup pisem.

Naenkrat zbudim se v spalnici znani,
v kotih temačnih in postelji postlani.
Mislim o mori, ki zgodbo pripoveduje,
O tej strašni stvari, ki resnico potrjuje.

Spomnim se nanjo, deklico zlato,
a zdaj v celoti jo prekrilo je blato.
Stisne me v srcu, pomislim na spomine,
prelepi trenutki postali so ozebline.

Sebe krivim za njeno prihodnost,
ko naradila bi več, ohranila bi podobnost.
Jočem v kotu polnem bolečine,
mislim nanjo in ne čutim nobene topline.

Prijateljica ljuba, ponujam ji pomoč,
tega žal ne vidi, ne želi tako rekoč.
Če lahko bi pomagala, res vse bi zanjo dala,
naj trpljenje spravi se name, ko to bi le lahko izpeljala.

Konec koncev sem močnejša,
tako ali drugače duša krhkejša.
Res vse bi naredila, da ne bi bedela,
da ne bi jo svet pogoltnil in duša zgorela.

Bolj se morala bi truditi,
ali vsaj jo bolje zaposliti,
da ne bi prišlo do tega problema,
lažje prebavljiva bi bila ta zadeva.

Pomeni mi več, kot spokojno življenje,
več kot mir in mišljenje.
Ne morem samo opazovati tega mučenja
in v prazno jokati.

Temu naredila bom konec,
nekdo mora postati glavni govorec.
Samo pogum moram zbrati
in jo iz tega pekla odposlati.

PS: Ta je edina taka mal bl žalostna al pa temačna.