3.9.2006
*i* Kasneje tistega dne *i*
*i*… *i*
Tako, zdajle me je taksi odložil pred baletno šolo, ki jo že poznam. Lansko leto sem bila tukaj in mi ni uspelo, sem pa zato letos še tako bolj odločena, da bom dala res vse od sebe.
Avdicije se začnejo čez dve uri, do takrat imam čas, da se pripravim in grem v svojo sobo. A sklenila sem, da se prvo malce razgledam po akademiji. Tako sem nedolžno opazovala druge študente, ki so bili predvsem študentke. Usedla sem se na klopco in svojo torbo položila v naročje. Opazila sem punco, ki je tolkla po avtomatu za prigrizke. Ob vsakem njenem udarcu se je iz polic za steklom vsipal kup vrečk čipsa, smokija, grisinov in tako dalje. Opazovala sem jo, takrat pa se je za mano oglasil popoln glas.
»Živjo, jaz sem Abigail,« se je predstavila.
Abigail je nosila temno rožnat triko, imela je temne, rjave lase, bila je precej majhna, a vsakemu ki jo je pogledal je bilo jasno, da je najboljša plesalka tukaj.
Za Abigail je stalo še eno dekle v identičnem trikoju. Še preden sem si ju dobro ogledala je Abigail mlela dalje.
»S ti Eveline? Eveline Wiles?« me vpraša.
»Um, ja. Ja, ja to sem jaz,« sem ji neprepričano odgovorila, kot da še sama ne vem kako mi je ime.
»Lepo!« vzklikne Abigail. »Cimri sva,« se mi narejeno prijazno nasmehne.
Nasmehnem se ji nazaj.
»Bi rada, da ti pokažem sobo?«
In ker nisem mogla reči *i* ne *i* tej očitni ledeni princeski, sem pokimala in odšla zanjo.
Pripelje me do sobe. Vstopiva in tako zagledam majceno sobico, ki ni zares majcena a se mi tako samo zdi ker je natlačena z vsem živim. Torej, sobo sta okraseljevali dve postelji, majcen umivalnik in ogledalo, toaletna mizica (na katero je Abigail že razpostavila svoj makeup), dve majceni garedrobni omari in gromozansko okno, pod katerim je stala delovna miza. Tudi na tej so že bili Abigailini zvezki in pisala.
»Oprosti, ampak kje je pa moja delovna miza?« sem jo previdno vprašala.
»Kaj?« se je začudila. »Aja, ja. Nevem, samo povem ti, tista pod okno je moja. In če ne zameriš, ne bom je delila s tabo, oprosti.«
»Mislim, da bova še imeli čas za to. Saj še nobena od naju ni sprejeta. Mogoče sploh nobena ne bo uporabljala te mize.« sem ji rekla.
»Kako prosim?« se je Abigail obrnila proti meni. »Jaz bom sprejeta in prima balerina bom. In miza bo moja.«
*i* Tudi prav, *i* si mislim.
»No, nočem da se prepirava,« mi Abigail podari še en svoj sladek nasmešek. »Bi bili prijateljici?« vpraša.
»In lahko ti podarim triko,« doda, potem ko ošine moj svetlo moder triko.
Pomislim.
*i* Nočem da se s komerkoli kregam. Želim si prijateljico.Abigail je pač taka kot je, ampak seveda sem lahko z njo prijateljica. Ali pa vsaj poskusim biti. Poskusiti ni greh, *i* se spomnim babičinih najljubših besed.
»Prav Abigail. Seveda sva lahko prijateljici.« ji odgovorim. Potem pa še malo pomsilim in ker hoečm biti prijazna dodam: »Miza je tudi lahko tvoja če želiš.«
Spet se nasmehne.
»Pa triko?«
»Seveda bi ga sprejela.«

No, tako sem dobila svojo prvo prijateljico.

*i* Se nadaljuje (ta zapis) *i*

***
Tako, torej če naruzemete tega: *i* Se nadaljuje (ta zapis) *i*, to pomeni da je to še vedno en in isti zapis in jutri se ta isti zapis dneva nadaljuje. Pišem ga tazdeljeno ker je predolg za en sam del.
tako, torej upam da vem je bilo všeč, ne pozabite: Če vam je zgodba všeč je ne rabite komentirati le dodajte ji :heart:, seveda pa bom vesela vsakega komentarja ki me bo počakal spodaj.

Pozdravčki,
cupcake