Spotaknila sem se čez korenino in se rahlo opotekla ven iz gozdička. Še dobro, da daleč okoli ni nobenih oči, ki bi me lahko videle.
Previdneje sem se spustila po hribu navzdol. Vse je bilo v megli, a če sem napela oči, sem lahko že videla temne obrise ograje. Pospešila sem korak in se tesneje ovila v črn krznen plašč, ki je segal do roba mojih škornjev. Bliže ograji sem bila, hladneje je postajalo in čez svetle lase sem si poveznila kapuco. Zadnjih nekaj metrov do ograje sem pretekla in se z rokami oklenila temne in mrzle kovine.
Razgledala sem se.
Potem pa zavzdihnila.
Ni še prišel.
"Si že mislila, da zamujam?" je kot od nikoder priplaval glas. Trznila sem in se še enkrat razgledala.
Potem pa se je pred mano kar naenkrat pojavil najlepši fant v zgodovini.
"Kaj... od kje...?" sem zajecljala on pa se je zasmejal.
"Samo na tla sem se usedel, ko te pa tako dolgo ni bilo. Zmenila sva se ob zori, veš?"
"Oprosti, da sem se skoraj zvrnila v morje."
Zasmejal se je in me primjel za roko, rekoč:" Saj se samo hecam. V redu je."
Z drugo roko se je iztegnil čez ograjo in me potegnil še bliže mrzli kovini. A to me sploh ni motilo, saj me je v naslednjem hipu poljubil in nenadoma me ni več zeblo.
Ko sva se odmaknila drug od drugega, me je z roko pobožal po licu in rekel:"Kaj je novega?"
"Moja starša se odpravljata na potovanje in zdaj je cela drama okoli tega," sem zavila z očmi in dodala:" Še sreča, da me ne bosta vzela s sabo."
"To bi bilo res grozno," se je strinjal in v isti sapi nadaljeval:"Ta obleka je tako lepa. A jo lahko nosiš vsak dan?"
Zasmejala sem se in odvrgla plašč. Prav vedela sem, da mu bo moja nova kratka črna obleka z globokim izrezom in napihnjenimi rokavi všeč.
"Kaj pa se dogaja pri tebi?" sem ga povprašala.
"Nič. Dobesedno nič" je rekel in se mi nasmehnil. "Povej mi kaj zanimivega."
Naslednje pol ure je minilo kot bi mignil in nenadoma je iz žepa potegnil uro.
"Deset čez sedmo je že," me je opomnil.
Zaklela sem.
"Moram iti," sem mu povedala, on pa se je le smejal:"Take grde besede ne pristojijo tako lepi damici, veš?"
Nasmehnila sem se.
"Jutri, ob isti uri?" se je pozanimal. Pokimala sem in rekla:"Ne bom zamujala, obljubim."
"Potem pa na ponovno snidenje, moja lepa Liya."
"Na ponovno snidenje, Kalja."
Pomahala sem mu, on pa je meni in pobrala sem plašč ter odšla nazaj proti mestu. Ko sem se ozrla nazaj v meglo proti ograji, ga že ni bilo več.


Ja, to je moja prva zgodba, ki jo bom kot prijavljena objavila na PIL! Vesela bi bila vseh komentarjev, kritik in predlogov za izboljšave.
LG