PisalnicaDekle v ogledalu (1. KNJIGA)~ 1. Poglavje 1. del
13
*roza*1. KNJIGA*roza*
*b*NAIVNOST;*b*
*i*naívnost*i* -i [ ž ] -dejstvo, da kdo zaradi svoje neizkušenosti, nerazsodnosti preveč verjame, zaupa drugim
SINONIMI: *i*lahkovernost*i*, ekspr. *i*preproščina*i*
___________________________
*b*1. POGLAVJE*b*
*b*Noelle Kane *b*(13 let)
Zamaknjeno opazujem nebo skozi okno učilnice. Pozno jesenski oblaki zdolgočaseno plavajo nad zanikrnim predmestjem kjer stoji naša šola.
Ceste, bloke ter peščico hiš obliva jutranja sivina, opazim, da rahlo prši.
Pozornost mi pritegne potepuški pes, ki počasi prečka razpokano glavno cesto, ne-meneč se za morebitne avtomobile, ki bi ga morda lahko presenetili.
Ko srečno prispe na varno, zadovoljno strese blaten kožuh, jaz pa odvrnem pogled.
Deloma se zavedam otopelega glasu učiteljice za zgodovino, ki predava razredu, toda vse se mi zdi daleč stran, misli mi same od sebe odplavajo drugam.
Na balkonu bližnjega bloka sedi starejša gospa. Bere časopis in kadi, ogorke pa otresa čez ograjo.
Na pločniku med šolo in cesto neka ženska z eno roko drži polno vrečko živil, ter z drugo za sabo vleče otroka, ki se na vse pretege upira hoji.
S pogledom še enkrat preletim ostale ulice in ceste, a drugih ljudi ne najdem.
Mnogi so na delu ali v šoli, vse ostale pa je neprijetno vreme očitno zadržalo doma.
V takšnem stanju že tako pusto predmestje Enhton izgleda še bolj žalostno. Velike luže v katerih plavajo odpadli jesenski listi, opozarjajo, da so neravne ulice ter ceste nujno potrebne obnove, prav tako kot mnoga razbita okna in vrata, ter majne nestabilne hiše, katere bi ne-domačini gotovo zamenjali za zapuščene.
Enhton je revno, umazano predmestje, vendar je velik del mojega otroštva. Zato si ne morem pomagati, da tega, pravzaprav malo nevarnega okrožja nebi imela rada.
Šolski zvonec pretrga tok mojih misli, prostor preplavi glasno klepetanje sošolcev.
S pogledom poiščem prijateljico, ki sedi v zadnji klopi in ko dobim njeno pozornost z glavo pomignem proti vratom. Isa Voyle se nasmhne ter pokima, nato pa si svoje ravne rjave lase zatakne za uho in vstane. Njena postava je neizmerno vitka in visoka, njene noge dolge, obrazne poteze pa ostre. Nobeno presenečenje ni, da je kot model že večkrat sodelovala na različnih fotografskih dogodkih. Mnoga dekleta bi ubijala, da bi izgledala kot Isa. Skrivaj sem že dolgo ena iz med njih.
Čez trideset sekund stojiva pred razredom. Isa me pogleda in vprašujoče dvigne obrv.
Zavzdihnem.
"Kaj praviš na to, da grema malo na svež zrak?"
"Že?" se zasmeji, "Saj je komaj konec prve ure."
"Mogoče, ampak to ne odgovori na moje vprašanje," nejevoljno odgovorim.
Isa nagne glavo nekoliko na desno in me proučuje s pogledom.
"Prav. Samo Cindy sporočim, da naju ne bo na matematiko."
Pokimam.
"Zmenjeno, se dobiva pred šolo."
Isa mi odgovori z navzgor obrnjenim palcem in pohiti nazaj v razred, da o odločitvi obvesti najino prijateljico.
Sama se odpravim proti garderobi kjer se preobujem, iz omarice pa potegnem zdelano jakno. Zunaj vsak dan hladneje, zima pa že trka na vrata.
Iso počakam na klopci pred šolo, k sreči je nehalo pršiti. Skupaj se odpraviva po umazani ulici med bloki in šolo, na to pa prečkava manjše parkirišče za skupino blokov. Na drugi strani je majhna zaplata trave, ki načeloma ločuje parkirišče od glavne ceste. Kakšnih 10m naprej se pobočje spusti proti reki, kamor se tudi nameniva. Kot bi mignil sva pod mostom, čez katerega je zaradi reke speljana cesta. Betonski stebri, ki pidpirajo most so polni grafitov, s kamni pokrito obrečje pa je bogato z cigaretnimi ogorki.
Kotiček je dobro skrit, le malo ljudi ve zanj, zato se Isa, Cindy, Kaylie in jaz rade zadržujemo tukaj.
Vsedema se na tla, Isa pa iz žepa potegne vrečko že zmlete trave in mi jo poda.
Hitro zvijem filter, ga nastavim v rizlo, nato pa vanjo stresem travo. Dodam še malo tobaka, potem pa vse skupaj zavijem.
Joint podam Isi, ki ima že pripravljen vžigalnik. Ponese ga k svojim popolmin ustnicam, ga prižge in rahlo potegne.
***
Dva grama skajene trave in tri ure poslušanja glasbe kasneje, se končno sprijazniva, da se danes najbrž ne bova vrnili v šolo, kar prek SMS-a sporočim Cindy, ki se nama po pouku pridruži.
_____________________________
Upam, da vam je tale začetek všeč, vesela bom vsakega komentarja, tudi kritike :hugging:
*b*NAIVNOST;*b*
*i*naívnost*i* -i [ ž ] -dejstvo, da kdo zaradi svoje neizkušenosti, nerazsodnosti preveč verjame, zaupa drugim
SINONIMI: *i*lahkovernost*i*, ekspr. *i*preproščina*i*
___________________________
*b*1. POGLAVJE*b*
*b*Noelle Kane *b*(13 let)
Zamaknjeno opazujem nebo skozi okno učilnice. Pozno jesenski oblaki zdolgočaseno plavajo nad zanikrnim predmestjem kjer stoji naša šola.
Ceste, bloke ter peščico hiš obliva jutranja sivina, opazim, da rahlo prši.
Pozornost mi pritegne potepuški pes, ki počasi prečka razpokano glavno cesto, ne-meneč se za morebitne avtomobile, ki bi ga morda lahko presenetili.
Ko srečno prispe na varno, zadovoljno strese blaten kožuh, jaz pa odvrnem pogled.
Deloma se zavedam otopelega glasu učiteljice za zgodovino, ki predava razredu, toda vse se mi zdi daleč stran, misli mi same od sebe odplavajo drugam.
Na balkonu bližnjega bloka sedi starejša gospa. Bere časopis in kadi, ogorke pa otresa čez ograjo.
Na pločniku med šolo in cesto neka ženska z eno roko drži polno vrečko živil, ter z drugo za sabo vleče otroka, ki se na vse pretege upira hoji.
S pogledom še enkrat preletim ostale ulice in ceste, a drugih ljudi ne najdem.
Mnogi so na delu ali v šoli, vse ostale pa je neprijetno vreme očitno zadržalo doma.
V takšnem stanju že tako pusto predmestje Enhton izgleda še bolj žalostno. Velike luže v katerih plavajo odpadli jesenski listi, opozarjajo, da so neravne ulice ter ceste nujno potrebne obnove, prav tako kot mnoga razbita okna in vrata, ter majne nestabilne hiše, katere bi ne-domačini gotovo zamenjali za zapuščene.
Enhton je revno, umazano predmestje, vendar je velik del mojega otroštva. Zato si ne morem pomagati, da tega, pravzaprav malo nevarnega okrožja nebi imela rada.
Šolski zvonec pretrga tok mojih misli, prostor preplavi glasno klepetanje sošolcev.
S pogledom poiščem prijateljico, ki sedi v zadnji klopi in ko dobim njeno pozornost z glavo pomignem proti vratom. Isa Voyle se nasmhne ter pokima, nato pa si svoje ravne rjave lase zatakne za uho in vstane. Njena postava je neizmerno vitka in visoka, njene noge dolge, obrazne poteze pa ostre. Nobeno presenečenje ni, da je kot model že večkrat sodelovala na različnih fotografskih dogodkih. Mnoga dekleta bi ubijala, da bi izgledala kot Isa. Skrivaj sem že dolgo ena iz med njih.
Čez trideset sekund stojiva pred razredom. Isa me pogleda in vprašujoče dvigne obrv.
Zavzdihnem.
"Kaj praviš na to, da grema malo na svež zrak?"
"Že?" se zasmeji, "Saj je komaj konec prve ure."
"Mogoče, ampak to ne odgovori na moje vprašanje," nejevoljno odgovorim.
Isa nagne glavo nekoliko na desno in me proučuje s pogledom.
"Prav. Samo Cindy sporočim, da naju ne bo na matematiko."
Pokimam.
"Zmenjeno, se dobiva pred šolo."
Isa mi odgovori z navzgor obrnjenim palcem in pohiti nazaj v razred, da o odločitvi obvesti najino prijateljico.
Sama se odpravim proti garderobi kjer se preobujem, iz omarice pa potegnem zdelano jakno. Zunaj vsak dan hladneje, zima pa že trka na vrata.
Iso počakam na klopci pred šolo, k sreči je nehalo pršiti. Skupaj se odpraviva po umazani ulici med bloki in šolo, na to pa prečkava manjše parkirišče za skupino blokov. Na drugi strani je majhna zaplata trave, ki načeloma ločuje parkirišče od glavne ceste. Kakšnih 10m naprej se pobočje spusti proti reki, kamor se tudi nameniva. Kot bi mignil sva pod mostom, čez katerega je zaradi reke speljana cesta. Betonski stebri, ki pidpirajo most so polni grafitov, s kamni pokrito obrečje pa je bogato z cigaretnimi ogorki.
Kotiček je dobro skrit, le malo ljudi ve zanj, zato se Isa, Cindy, Kaylie in jaz rade zadržujemo tukaj.
Vsedema se na tla, Isa pa iz žepa potegne vrečko že zmlete trave in mi jo poda.
Hitro zvijem filter, ga nastavim v rizlo, nato pa vanjo stresem travo. Dodam še malo tobaka, potem pa vse skupaj zavijem.
Joint podam Isi, ki ima že pripravljen vžigalnik. Ponese ga k svojim popolmin ustnicam, ga prižge in rahlo potegne.
***
Dva grama skajene trave in tri ure poslušanja glasbe kasneje, se končno sprijazniva, da se danes najbrž ne bova vrnili v šolo, kar prek SMS-a sporočim Cindy, ki se nama po pouku pridruži.
_____________________________
Upam, da vam je tale začetek všeč, vesela bom vsakega komentarja, tudi kritike :hugging:
Moj odgovor:
Vaduajdu
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Prijateljska dilema repost
torj jst že od majhnega poznam to eno punco ker ma moje sosede za stare starše+je moja sorodnica. no kot mala je meni šla ona na živce in sem se smao delala da sem z njo prijateljica (pač kk otročje) to pa tudi zato ker je bla bolj podivjana in malo kao troublemaker. ampak js sem se znjo vseeno tak skori vsak vikend z njo družla in pol v zadnih letih se je tudi "poboljšala" in sva se recimo da bl razumeli. ta punca pa je tudi 2 let mlajša od mene in je ponavadi kr otročja oz kaj hočem povedat da še ne razmišlja lih zrelo (no sej kot da jaz pa). no in te stvari mene motjo in že iz otroštva je ona hotla čustveno manipulirat npr. "če to narediš ne bova več prjatlci" ampak meni je blo vseeno ker me je malo bolel k za njo (pač takrat itak nisem hotla bit njena prjatlca). ona se je pa tudi vedno hotla z mano družit in je s tem bla tud ful vsijliva (pa ko sem ji rekla da mam dovolj al pa ji poskusla namignit je še ona kr vztrajala) in js ji itak nisem mogla kr rečt da mi ni za druženje tak da sem se včasih lagala da mam opravke al pa sem ji med druženjem kr mal zbežala 🫣
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
no tega zdj ne delam več pa ona tud ne sili tolko (to sva pač rešli ker sem ji nekak pol dopovedla, da je meni 7 ur druženja preveč in da mi je 1 ura že dovolj). in pol sva tud posltali nekak bff. no sej ne rečem da sem js tu nek angelček kr nisem in vem da ma ona tud svoje težave ampak je za moje pojme še za moja leta malo nezrela, malo čustveno manipulira (sej ji ne uspeva ampak ja), velikokrat pove tud kaj svoji mami kar men ni ušeč ker lahko pol njena mami tud moji mami kaj pove kar js mogoč pred nji skrivam in v njeni družbi se ne počutim lih najbolje (pa mot me tud da je tak insecure in pol meni govori kak sem lepa kar pa vem da v njenih očeh nisem in se ji včasih to tudsliš-pač come on girl). pa ona je taka oseba da rab nek reasurance (npr. če se kaj mejčken sprema pol ona piše kak me lova pa kak je vesela da me ma kot da želi z mojim odzivom na to potrditi da sva še prijatlci). pač mene njena družba emotionali exaust me.
no in moj point je da js nočem bit več z njo prijatlca vsaj ne najboljša in no se. se že recimo poskusla odaljit od nje ampak ni to tak lahko. in fora je v tem da se bom js tud kmal preselila in njo zdj skrbi da si bom tam našla druge prjatlce ki mi bodo boljše od nje in da ona ne bo več moja bff, ker pač ona zgleda da dobiva tak vibe od mene (no sej nima lih narobe). pač js njej pomenm tko vse in sem ji ful special in ona nebi mogla brez mene ampak ve da ona ni to zame (njene besede)-ona nima tudi ne ravno vlk prijateljev izven šole (sej js tud ne but like you see waht im getting at) in ji pomojem za to tud tolk pomenm. v glavnem js sem si itak mislila da se bom lah mal oddaljila od nje ko se bom preselila pol pa bom bla še itak verjetn zaposlena s šolo. in zadnjič se mi je ona o tem začela jokat (kot sem že nekaj prej povedla) pa kk bo pogrešala naše druženje pa da jo spomini na nas ožalostijo ker ve da tega ne bo več (nas=js, ona, pa še moji sorojenc ). in sej js ji pravm naj bo vesela da smo se meli fajn in da ma lepe spomine oz da je to doživela. in ona men tud pol začne razlagat kk lahko ona mene pride obistkat z vlako pa ne vem kj vse še (pač sure, sam ne vsak teden). pa ona pogreša mojo družbo že po tak enem tednu, men pa je že vsak mesec preveč (ker moj social battery je malo šit).
moje vprašanje je kak naj nisem njena bff (pa tak ti labelsi kdo je bff pa kdo ni mi je zdaj ko postajam starejša malo bol tk) in kak ji naj to dopovem oz se je znebim brez da bi jo totalno prizadela in kk naj to nardim, še posebej ker je moja sorodnica (pač to je tak the only problem, če ne bi bli sorodnici in če starši ne bi bli prijatelji bi blo to ful lażje)???
