To je Pabla presenetilo, prizadelo in razjezilo. "Trdiš, da nisem človek?! Da sem drugo bitje kot ti?!" Iz nosu se mu je vlila kri. Roke so se mu začele tresti. Tokrat se ni niti poskušal umiriti, saj je vedel, da mu ne bi uspelo. Samo upal je lahko, da Boris ne bo prehitro odprl vrat, da bi ga ostali videli. Po večih letih je spet začutil tisti občutek, da ima želejaste noge. Čisto pozabil je, kako je to mučno. A zdaj je vsaj vedel, kaj se dogaja, ni bilo tako kot prvič, ko je mislil, da umira. Padel je ta tla, medtem, ko se mu je pohrbtu dvigoval leden hlad. Hlad se je dvignil do glave, v ustih je začutil kri, ki se mu je dvigala po grlu. Potem s se mu napele mišice in njegovo telo se je usločilo. Spremenil se je. Tako čudno je bilo spet biti volk po dolgoh letih.
V ustih je še vedno čutil kri. Izkašljal jo je. Boris, ki ga je med preobrazno mirno gledal, je sedaj odprl vrata in rekel: "Lahko greš."
Sedaj Pablo ni imel več izbire. Stežka se je pobral na noge, ki so ga tako kot vse ostalo bolele. Potem pa je stekel skozi vrata kot ubogljiv kužek. Mikalo ga je, da bi zarenčal na Borisa, a ni želel, da bi ga ostali slišali. Vseeno pa je bil grozno jezen nanj. To je Boris zelo očitno želel. Načrtu mu je zelo dobro uspel. Pabla je čisto razjezil, tako, da se je spremenil. In vedel je, da bo dolgo trajalo, da se spet spremeni nazaj. Pablo je bil odločen, da se bo, ko bo spet človek takoj vrnil in se poskusil z Borisom pogovoriti. Morda mu bo celo uspelo. Če ga ne bo spet sprovociral.
Ko je tako razmišljal, je žalostno ugotovil, da pravzaprav nima resnične družine. Mama in brat sta ga sovražila, kot bi ga verjetno tudi vsi ostali, ki bi izvedeli za to... *i*volkodlaštvo*i*. Te besede ni želel uporabljati, saj so jo uporabljali *i*oni*i*. In govorili so jo z gnusom in sovraštvom, tako, da je tudi Pablo začel sovražiti tega volka v njem. Pravzaprav je začel sovražiti sebe.
Edini ljudnje, ki so se obnašali kot družina, so bili ostali volkodlaki, ki jih je spoznal. A tistih ni videl že vse od sedemnajstega leta, torej skoraj deset let.

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°

Upam, da ste ob branju uživali. Tokrat je del kratek, zato ker se v naslednjem delu že premaknemo do Eve, *i*navadne*i* mestne delklice.
Vesela bom vsakega lajka in komentarja. Vese.a bom tudi kritike, ker me res zanima, kako se lahko izboljšam.
:heart::heart::heart: