Pisalnica - Dnevnik Do 45. del

-petek
Dragi dnevnik
Ponoči sem imela grozne sanje. Občutek sem imela, da so se res. Sanjala sem o tem, da Nejc ne bo dolgo živel in da bo res kmalu umrl. Čisto počasi sem vstala in pogledala na okoli v bolnici sem bila. Takrat sem se zavedala grozne resnice. Nejc bo res malo časa še živel. Ob tej misli mi je malo zazeblo. Hotela sem takoj h Nejcu ampak sem morala počakati na zajtrk. Ko je medicinska sestra prišla in mi postregla zajtrk sem hitro pojedla in odšla h Nejcu. Ko sem prišla tja je imel Nejc na vseh straneh cevke. Res sem bila vesela ko sem zaslišala zvok bitja srca. Nekako tako je zvenela naprava »bip bip bip ». Usedla sem se poleg njega in mu zaželela dobro jutro. Odprl je oči in me z svojimi svetlo modrimi očmi pogledal. Pozdravil me je in me vprašal kdaj bom šla iz bolnice. Ravno takrat je prišel zdravnik in mu dal zajesti. Nejc je dobival hrano po cevki saj sam ni bil zmožen prežvečiti hrane. Ko je »pojedel« sva se začela pogovarjati. Res sem bila napol vesela, da je v bolnici saj mi bi bilo potem dolgčas. Ampak bi raje videla, da je v bolnici samo zaradi kakšne druge stvari kot pa zaradi hude bolezni. Ko sem pogledala na uro sem videla, da je moj čas, da grem saj sem imela čas obiskov. Takrat je prišla moja mami in oči, ki sta mi povedala dobro novico, da bom lahko kmalu šla domov. Takoj sem pomislila kaj bom naredila z Nejcem. Ali naj vprašam, če bi lahko vsak dan prišla po šoli h njemu saj mora imeti družbo. Potem po mojem kratkem razmišljanju sem se končno opogumila in vprašala, če bom lahko vsak dan šla h Nejcu. Z nasmeškom na obrazu sta rekla, da lahko. Potem sta odšla saj sta morala nazaj v službo. Kmalu po tem ko sta odšla so prišli še Ben, Bianka, Tom in Karolina. Malo smo se po družili in s sabo so prinesli še flumastre, da se mi bojo podpisali na gips. Vsak je napisal eno lepo sporočilce in se podpisal. Bianka in Karolina sta še nekaj narisali. Potem so morali oditi saj je bilo konec obiskov zame. K Nejcu nisem smela saj sem imela še nekaj preiskav, če sem res zdaj v redu. Ko sem prišla iz nevem koliko preiskav. Sem morala iti takoj spat saj so mi vzeli res veliko krvi. Tako sem bila šibka, da nisem morala niti roke dvigniti. No se vidiva jutri.

Upam, da ti je bil del všeč.
lp boby