Ravnokar sem na facebooku videla slikico punce s katero sem bila na taboru… Takrat še ni znala ful dobro jahat ampak zdaj trenira tam kjer smo bile na taboru…No stvar je v tem, da sem se nekak tolažila, da nisem najslabša jahačica na taboru, zdaj pa…. Na letošnjem poletnem taboru bodo vse videle kako zanič sem. Da ne omenjam, da me je ena prijatelca vprašala če pridem na jesenskega ali pa zimskega in sem se ji mogla na pol zlagat da nimam prevoza, resnica pa je, da nimam denarja. Mene bo pokopalo… Udrla se bom v tla zarad sramote, pa sej niti galopirat ne znam! In ljudje mislijo, da treniram jahanje ahhh!!!! Nimam moči, da bi jim povedala resnico, v resnici hodim na treninge le dvakrat na mesec. Za povrh pa si želijo trenirat še moja sestrica in bratec. In seveda jim mama reče ja… Če bi le lahko pri njihovih letih jahala dvakrat na mesec bi bila neskončno vesela… Verjeten mi ne boste verjeli, da jočem medtem ko pisem te vrstice. Ampak res, za celo morje solz sem žrtvovala zaradi jahanja in konjev. Ce jih kdo slučajno potrebuje z veseljem doniram, sam piste v kotick in se zmenimo.
Sej sem samo punca s prevelikimi sanjami…


Že kakšen mesec se nisem dotaknila konja, kaj šele, da bi ga jahala. Mama pravi, da rabimo preračunat stroške in ne vem kaj… Sej razumem. Enostavno imamo preveč preizkušenj v lajfu da bi lahko plačevali še jahanje. Vendar nisom revni hah ne prav gotovo ne... samo denar porabljamo v druge namemne...Tej so ponavadi odlični, dolga potovanja v tujino in po sloveniji, smučanje, adrenalinski parki... ampak ni enako, ni jahanje in jahanje je drago. Ne bi se mogli odpovedat tem stvarem le zato, da lahko treniram. In razumem to.
Se iskreno opravičujem za tole izpoved moje žalostne osamljene duše, ampak še nikoli nisem nikomur povedala teh stvari…