𝟒. 𝐏 𝐎 𝐆 𝐋 𝐀 𝐕 𝐉 𝐄
Moje oči so se počasi odprle. Strmela sem v rdeč strop nad sabo in bilo mi je slabo, tako zelo slabo. Misli so mi dirjale, a se nisem mogla spomniti ničesar, moj spomin je bil izbrisan. Ni bilo važno kako močno sem se želela spomniti kaj se je zgodilo se nisem mogla, a moj občutek mi je dajal vedeti, da nekaj ni v redu, da se je nekaj spremenilo.

Počasi sem se vstala z bolečinami v hrbtu in se razgledala naokoli. Nič. Vse je bilo normalno, *i*vse je bilo normalno...*i* Pogledala sem na koledar, ki je visel na drugi strani spalnice. Bila je sreda. Srce mi je začelo biti hitreje. Ne more biti sreda, mislim lahko je, samo ne ta sreda. Saj to ni mogoče?! Čez en teden je božični večer? Čez en teden in en dan pa je božič?! Šele par dni nazaj sem prišla kako je mogoče, da je...

Alarm je začel zvoniti in luči so se hitro prižgale ter me zaslepile. Z roko sem si prikrila oči, da so se mi vsaj malo navadile na svetlobo, zdelo se mi je kot, da sem bila več tednov zavita v temo in nisem videla luči, nisem uzrla kančka sončnih žarkov. Pogledala sem naokoli in vse škratke so se normalno zbudile in se začele preoblačiti ter pripravljati na delo. Videla sem Quest in Dash kako sta klepetale o tem kar se je zgodilo včeraj, Pixie in Icicle pa sta primerjali svoja oblačila in se pogovarjali o današnjem dnevu.

Spet je bilo vse normalno z spremembo, da se jaz ne spomnim včerajšnjega dne. Pravzaprav je moj zadnji spomin večerja, kjer smo se vse pogovarjale in smejalo dokler... dokler... Joj nisem se mogla spomniti, mogoče sem se samo udarila v glavo ali pa... No ne vem kaj bi lahko bilo. Pogledala sem še enkrat po sobi in moj pogled se je ustavil na Noel, ki je bila enako začudena kot jaz.

Odrinila sem težko odejo na stran in zdrsnila v moje mehke škratje copatke v obliki smrekice. Poskušala sem narediti korak naprej a moje noge me niso ubogale, stala sem na miru, okamenela kot kamen, kot škratka ujeta znotraj ledu, ki ga ne more predreti. In prav to sem bila, ta trenutek sem bila tako ne močna, tako sama, tako zmedena, tako...

Vse škratke so se obrnile v mojo smer. Ne vem kaj jim je bilo, ali kaj je bilo meni. Sem kaj naredila? Začela sem gledati okoli sebe a vse se mi je zdelo normalno razen tega, da sem stvari videla iz malo drugačne perspektive in bil je dovolj samo en trenutek, da sem se zavedala kje sem. Bila sem na tleh, v mojim mučnih poskusih, da bi predrla ta nevidni led in lahko naredila korak sem padla. Strah se mi je pognal po telesu in začela sem se tresti. Sedela sem z pokrčenimi nogami nagnjena naprej in glavo so mi podpirale moje roke.

To mi je bilo preveč znano a se nisem mogla spomniti zakaj in to me je frustriralo. Sklonila sem se proti tlom in tiho zajokala, trudila sem se, da ne bi nobena od škratk opazila v kakšnem stanju sem. Z rokavom moje spalne oblekice sem si hotela obrisati solze, a rokav je ostal suh. Poskusila sem še enkrat pa nič. Spet ta beseda... nič. Nisem mogla jokati pa če sem se še tako potrudila enostavno nisem mogla.

Pogledala sem navzgor s svojimi zelenimi očmi in spet preletela sobo. Noel je še vedno sedela na svoji postelji in zrla v nič. Zdelo se mi je, da sem prazna. Od znotraj me je razžirala praznina, kakršne še nikoli nisem čutila.

Ni bilo dolgo dokler zvonec ni spet zazvonil in škratke so se odpravile na delo vesele, da so sploh lahko tukaj. In tako bi moralo biti tudi z mano, morala bi biti vesela, da sem tu, da lahko opravljam tako čudovito delo. Ampak poglej me zdaj, sedim na tleh prazne sobe v kateri sva samo jaz in Noel, ki je očitno v istem presenečenju in izgubi spomina kot jaz.

Vso svojo moč sem uprla v noge in roke ter se poskusila vstati in po mučnih petih minutah poskušanja mi je končno uspelo. Spet sem stala na nogah, spet sem bila v stanju kjer lahko odločam, kjer me ni strah, kjer nimam tega groznega občutka kot ga imam na tleh. Nisem imela energije, da bi pristopila do Noel in jo vprašala kaj se je zgodilo, ne nisem je imela. Zato sem stopila do svoje omare in se poskusila preobleči v svoja oblačila, ko so se vrata sobe nenadoma odprla.

"Oh končno sta budni!!!" je v sobo pridrvela Tinsel in se vsedla na kavč brez, da bi naju sploh pogledala. "Spali sta celotna dva tedna!! Hvala bogu, da jaz nisem videla tega..."
Nisem je več poslušala, saj so mii glavo napolnile njene zadnje besede. *i*Jaz nisem videla tega...*i* Vedela sem, da se je nekaj zgodilo in tu je moje potrdilo. Končno mi je nekdo čeprav ne vedoč potrdil, da nisem nora, potrdil, da je res nekaj bilo. "Česa nisi videla?"
Izgleda, da je bila sredi svojega razlaganja o božiček ve čemu in sem jo ravno prekinila, saj je svoje oči presenečeno prilepila name. "Kaj se ne spomniš kaj se je zgodilo?" Zdaj je bila že bolj prestrašena in se je začela odmikati stran od mene. "Noel reci, da se ti spomniš kaj je bilo?" A Noel ji je samo odkimala. Tinsel se je sesedla skupaj in na pol omedlela.
Po pol ure je končno prišla skupaj. Jaz sem oblečena sedela poleg nje na kavču, Noel pa je bila še vedno na istem mestu in strmela v tako imenovan nič. Med tem, ko je bila nezavestna je trikrat bruhala a vseeno nisem čutila potrebe po klicanju škratkov, ki delajo v ambulanti, saj se mi je to zdel bol naš oseben problem.

Tinsel se je takoj vstala in me prijela za roko ter odpeljala iz sobe. Hiteli sva po dolgih hodnikih in zavijali v vse možne smeri dokler nisva prišli v halo, kjer še nikoli nisem bila, niti je nisem zasledila na zemljevidu. Stene niso bile niti malo pravljične in odete z božičnim duhom ravno nasprotno bile so črne z vsepovsod razmazano rdečo barvo. Smrdelo je po krvi in to me je naredilo, da sem bruhala.
Tinsel se ozrla nazaj, vseeno ji je bilo, niti zgrožena ni izgledala samo šla je naprej, kot, da je to videla že neštetokrat.

Z roko je podrsala po steni in izrekla nekaj besed za katere sem bila preveč utrujena, da bi jim posvečala pozornost. Tla so se začela tresti in iz stropa je začel padati drobcen bel prah po vonju... Spet sem bruhala. Stena se je nenadoma razklala na pol in v njej sem zagledala prehod, črn prehod, ki je vodil bog ve kam.
Preden bi lahko kar koli vprašala sva z Tinsel že hiteli po njem in vsakič ko sva naredili korak dlje van, se je za nama začel zapirati, zato sva tekli vedno hitreje in hitreje.
_________
okej um ful nism vedla kk nej nadaljujem zato tut tk dougo ni blo novga dela zej sm neki spacala skup in pač mi niti ni tok ušeč ampak bom pustla zaenkrat tk, ker iskreno i have no other idea of how to continue soooo i guess we will have to be okay with that... plis nej mi en pove če se ful teško bere ker js sm ful teško prebrala pač na koncu sploh nism vedla ka sm prebrala ampak lah je zato ker že ceu dan sam berem neki za šolo in se mi ful nelubi... *b*okej plis povejte mi če ste teško prebral*b*