Veter je tistega večera prinašal nekaj nenavadnega – občutek pričakovanja, kot tik pred nevihto, ko se narava za trenutek ustavi in zadrži dih. Lina je stala na robu prepada, njen plašč je vihral v vetru, lasje so se ji lepili na obraz. V rokah je držala zemljevid, star, porumenel, z zapisi v jeziku, ki ga skoraj nihče več ni znal brati.

A Lina ga je razumela.

Imela je dar. Ne tiste vrste dar, ki bi ga hotela razkazovati ali z njim služiti denar. Bil je drugačen – tih, temačen, povezan s stvarmi, ki so jih stare žene v vasi kletevno šepetale ob ognju.

Zemljevid je kazal na kraj, ki ga ni bilo na nobeni drugi karti – Dolina pozabljenih senc. Legenda je govorila, da tam čas teče drugače, da spomini tam oživijo... in da iz nje še nihče ni prišel nazaj. Razen enega.

Njenega očeta.

Ko je Lina imela šest let, je njen oče – znani arheolog in raziskovalec starodavnih civilizacij – izginil brez sledu. Zapustil je samo dnevnik z zmedeno narisanimi simboli in to karto. Nihče ji ni verjel, ko je govorila, da je še živ. Toda zdaj, enajst let kasneje, je Lina stala pred vhodom – ogromnimi kamnitimi vrati, zapečatenimi z runami, ki so svetile v rdeči luni.

Z desnico je sledila simbolom. Ena za drugo so rune ugasnile. Slišal se je globok kovinski zvok, kot bi nekaj starodavnega, ogromnega, spet zajelo sapo.

Vrata so se odprla.

Pred njo se je razprostiral čuden svet. Drevesa so bila visoka, a njihovi listi so lesketali kot steklo. Nebo ni imelo sonca, a vseeno je svetlilo. Tla so bila mehka, skoraj živa. Reka je tekla v napačno smer – navzgor po skalah. In nekje v daljavi – senca. Nejasna, visoka in povsem brez obraznih potez. Stala je popolnoma pri miru.

Lina je naredila prvi korak. Potem še enega. Ko je stopila tretjič, jo je nekaj potegnilo za ramo.

Obrnila se je in zagledala fanta. Bil je njenih let, morda malo starejši, oblečen v prašno ogrinjalo, oči pa so mu žarele zeleno kot zeleni ogenj.

»Naredila si napako,« je rekel tiho, a odločno.

»Tudi ti si tukaj,« mu je vrnila.

Ni odgovoril. Namesto tega je pogledal proti senci.

»Prepozno je. Zdaj te je videlo.«

Lina je pogledala v isto smer. Senca se je premikala. Ne hitro, a neizogibno – kot da hodi skozi meglo časa.

Fant je potegnil nekakšen predmet iz torbe – videti je bil kot star kompas, le da se je kazalec premikal v krogu in utripal z zeleno svetlobo.

»Če hočeš najti očeta, boš morala z menoj. Jaz vem, kje je začetek. Ti pa imaš ključ.«

»Ključ?«

Pomignil je na zemljevid. Lina ga je dvignila – zdaj se je spreminjal. Prikazal je ne le poti, temveč tudi imena – Morja pepela, Votline pozabe, Gora brez vrha…

In na koncu poti – napis zlatimi črkami: Obnova spomina.

»Kdo si ti?« je vprašala Lina.

Fant se je nasmehnil. »Sem tisti, ki je šel iskat svojo sestrico. Tako kot ti očeta. Ampak ona ni bila sama…«

Nekaj je zarjovelo v daljavi. Zemlja se je stresla. Lina in fant sta pogledala v nebo – razparal ga je temen oblak in iz njega je nekaj padlo.

Nekaj, kar je imelo krila... a ni bilo ptica.