Hejla hoj!
Hehe že 9 del Jajjjjjjjj! Res res res se morem zahvalit vsem ki spremljate zgodbo in komentirate nanjo. Rada vas mam ker si vzamete čas in jo preberete.
*i*Dere betyr veldig mye for meg, alle som støtter meg med min historie.:heart:*i*
luv u all<3
Ananas:pineapple:


Ko sem stopila ven iz kabineta, sem komaj dihala. Hodnik se je zdel daljši kot kdajkoli. Nisem jokala. Ne še. Ampak vedela sem, da je to trenutek, ki loči tiste, ki obupajo, od tistih, ki se spremenijo.

Ko so vsi odšli, sem se še vedno zadrževala v dvorani. Potrebovala sem tišino in prostor, da se osredotočim. Moje misli so bile preobremenjene s tistim grožnjami učiteljice Hemsley, a hkrati sem vedela, da nisem smela odnehati. Vedela sem, da imam le še to možnost da se borim, dokler ne dosežem svojega.
Vzela sem svojo torbo, iz nje potegnila čevlje, in jih brez besed obula. Želela sem se osredotočiti na svoje gibanje. Samo jaz in ta prostor. Nič drugega. Morda bi bila učiteljica bolj zadovoljna, če bi res dala vse od sebe, če bi popolnoma predala vse svoje misli in se prepustila baletu. Saj sem vedela, da sem sposobna. Samo morali so videti, da sem trdo delala, da sem v resnici naredila napredek.
Začela sem z ogrevanjem, prvič brez prisotnosti drugih, brez očesa učitelja ali mojih kolegov. Samo jaz in glasba. Pomislila sem na vsak gib, vsako zaporedje, vsak korak. To so bili trenutki, ko sem bila popolnoma zase. Balet je bil moje ohranjanje, moje zatočišče. Tako sem si želela, da bi me kdo opazil. Da bi spregledali vse moje napake, toda vedela sem, da jih ni mogoče izbrisati. Lahko pa jih izboljšam. To pa je bil moj cilj.
Ko sem začela z vajo, sem se spopadla s svojimi mislimi. Misli o tem, da nisem dovolj dobra. A potem sem se spomnila, zakaj sem začela. Zame ni bilo nič drugega. Balet je bil moj svet. Moje sanje.
Pomembno je bilo samo to: nikoli ne odnehaj. Zato sem vadila. In vadila. Skok za skokom, pirueta za pirueto. Sčasoma sem začela občutiti, da se moj trud poplačuje. To ni bil samo trening za to, da bi bila boljša, to je bilo trening za to, da bi se dokazala sebi in vsem okoli mene.
Ko sem končala, so bile roke znojne, noge utrujene, ampak v srcu sem vedela, da sem danes dala vse. Danes sem bila vsaj korak bližje svoji sanjski balerini, bližje Londonskemu odru, ki me je že dolgo spremljal v mislih.
Ko sem se umirila in zaprla oči, sem se zavedala, da ni pomembno, kaj si mislijo drugi. Pomembno je le to, da ostanem zvesta svoji poti, svoji strasti. Vedela sem, da moram še naprej verjeti v sebe.

Ko sem naslednji dan prestopila vrata šole, je bil občutek drugačen. Bila sem izčrpana, telo me je bolelo od včerajšnjega treninga, a znotraj sem bila bolj čvrsta. Bolj odločena.
Pouka tisti dan sploh nisem dobro spremljala vse misli so mi bežale nazaj v gledališče, na lesena tla, kjer sem včeraj dobesedno pustila del sebe. Komaj sem čakala, da bo konec. Niti ne zato, da bi komu kaj dokazala, ampak da bi si znova potrdila, da to zmorem. Da me nič ne bo ustavilo.
Po zadnji uri sem šla mimo jedilnice, kjer so se nekateri že smejali in si delili kosilo. Nekaj punc me je pogledalo, a sem jih komaj opazila. Samo pokimala sem. Hitela sem po hodniku, mimo svoje sobe, in naravnost proti teatru. Nihče ni vedel, kam grem in prav je bilo tako. To je bil moj trenutek.
Ko sem odprla vrata, me je spet objel tisti vonj po lesu, zavesah in tišini. V kotu je še vedno stala klaviristkina torba. Mogoče je kdo vadil pred mano. Ampak zdaj je bil prostor moj.
Tokrat sem vadila še bolj intenzivno. Ponavljala sem solo iz variacije, ki bi jo lahko plesali danes. Ura, dve, tri... Komaj sem čutila noge, ampak nisem se ustavila. Vsakič znova sem vstala, ko sem padla iz obrata. Vsakič znova sem nastavila roke v pravo držo, tudi ko so se tresle.
Ob nekem trenutku sem se ujela v ogledalu. Lasje razmršeni, obraz rdeč, majica vlažna od potu. A oči... bile so drugačne. Trdne. Odločene.
Takrat sem se prvič res začutila kot balerina.
Ko sem končno sedla na tla, z eno roko na kolenu in drugo na prsih, da sem umirjala dih, sem se nasmehnila. Še dolga pot je bila pred mano, vem. Ampak danes... danes sem začela znova.
Naj pride, kar hoče.

V tišini gledališča sem sedela na tleh, obdana z lastnim dihom in utripom v ušesih. Nisem slišala, kdaj so se odprla stranska vrata. Nisem slišala stopinj, ki so pristopile bližje. Šele ko sem dvignila pogled, sem zagledala silhueto moškega, ki je stal ob robu odra in me opazoval.
V hipu sem poskočila na noge.
»Oprostite, nisem vedela, da… da je prostor zaseden,« sem zajecljala, prestrašena, da sem naredila napako, ker sem tu ostala brez dovoljenja.
Moški ni odgovoril takoj. Njegov pogled je bil preudaren, poglobljen, skoraj neprijetno natančen. A v njem ni bilo nečesa ostrega bolj neko zanimanje. Nekaj iskrenega.
»Nadaljuj,« je rekel, z rahlim angleškim naglasom. »Rada bi te še videl v gibanju.«
Srce mi je poskočilo. Moj glas je bil komaj slišen. »Oprostite, kdo ste?«
Moški je stopil korak naprej in segel v notranji žep plašča. Izvlekel je vizitko in mi jo podal.
"Alexander Moreau. Artistic Director – Royal Dance Theatre."
Skoraj sem jo izpustila iz rok.
Alexander Moreau. Tisti Alexander Moreau. Človek, ki je ustvaril najlepše baletne predstave zadnjega desetletja. Človek, ki ga gledališki svet slavi kot genija.
»Pogosto prihajam sem, kadar sem v mestu. Iskat nove iskrice. Talente. Tiste, ki trenirajo, ko nihče ne gleda,« je rekel, nežno, a z nekakšnim težaškim pomenom v tonu.
»In danes sem te videl. Ne samo gibanja, Tjaša videl sem odločnost. Voljo. Tisto, kar ne moreš naučiti. Ne glede na to, koliko učiteljev imaš.«
Stala sem tam, skoraj nezmožna govoriti. Glas mi je zastal nekje v grlu.
»Ampak,« je nadaljeval in naredil še korak bližje, »talent je le seme. Če ga ne zalivaš z delom, odpade. Posuši se. Kar si danes pokazala, je šele začetek. Če boš hotela biti tukaj, in pokazal je navzgor, na balkon, kot da meri proti nebu potem boš morala delati dvakrat bolj kot vsi drugi. Brez izgovorov. Brez joka. Brez vmesnih poti.«
Pogledal me je naravnost v oči.
»Si pripravljena na to?«
Počutila sem se, kot da mi je nekdo odprl vrata v svet, ki sem si ga že tolikokrat predstavljala, a nikoli verjela, da bom vanj kdaj povabljena.
Pokimala sem. »Sem.«
Alexander je prikimal, stopil nazaj proti vratom in rekel: »Potem bom spremljal. Dokler boš vredna opazovanja.«
In izginil, tako hitro, kot se je pojavil.
Ostala sem sama. Ampak tokrat ni bila tišina več samo praznina. Bila je obljuba.