Živjo metuljčki,
tukaj imate nov del.


Naslednje jutro sem bila v svoji sobi okoli pa so bili moji družinski člani.

“Uredu! Umaknite se! Budna je!” je vpila moja zombi sestra. Vsi so jo poslušali. Žan pa si je v pričo mene snel glavo. Nagnusno sem ga pogledala, mami pa mu je namenila grd pogled.

“Žan, vem da si frankeinstein ampak ne snemaj si glave v pričo kogarkoli!” ga je okregala in me pospremila v kuhinjo. Tam nas je na mizi pričakala ogromna pojedina. Na žalost je bilo pred mano ogromno česnjevih stvari, ki jih pa jaz ne smem, ker sem vampirka. Mami mi je dala zlobočinke, ki so govorile bedne misli ampak se za njih nisem zmenila. Potem pa se je zgodila ogromna sprememba. Prvič sem imela sama pouk. Bilo je naporno ampak teta je bila zadovoljna.

“Odlično. Naslednji teden boš šla v zolo na oddelek za vampirje. Opravila boš sprejemne izpite ampak ti boš zmogla,” mi je obrazložila.

“Po pouku pojdite poravnati slike, saj bomo imeli veliko večerjo,” je naznanila mami meni, Neži in Lani. Ne ti dve sta detektorja za prepire. Resno mislim onidve se vedno skregata. Ko sem šla mimo sobe mojih bratov trojčkov sem videla, da se mečujeta. Za njima se je počasi premikal stol. Na vsake toliko sta malo pogledala in videla, da je stol vse bližje. Na koncu sta tekala po dvorcu pred stolom. Čisto normalno. Sedaj pa v dnevno sobo. Tam bomo vsi pokazali talente in odločili bodo ali grem lahko iz domače zole. Ko smo šle pospraviti dnevno sobo sem morala jaz ravnati slike.

“Malo bolj na desno,” je rekla Neža. “Ne na levo oprosti zamešala sem strani,” je rekla.

“Levo ali desno?” je vprašala Lana.

“Levo, malo bolj desno, še bolj v levo, zdaj pa na desno, ne bolj na levo, na desno,” mi je ukazovala jaz pa sem delala vse tako kot je rekla. ”Popolno," je rekla, ko sem končala.

“To pa sploh ni popolno ampak vse, da boš tiho,” je dejala Lana. Tedaj pa so se naše blazine odločile, da bodo skakale naokoli in so zadele Nežo. Lana se je zasmejala in potem so blazine zadele še njo. Dekleti sta se začeli prepirati. Bolje, da ne veste kako. Jaz pa sem se pogovarjala s sliko.

“Joj to sploh ni naravnost,” je tarnala podoba vampirke.

“Vem ampak Neža je Neža,” sem ji odgovorila.

“Neža sploh ni vampirsko ime,” je rekla.

“Saj ni vampirka zdravilka je,” sem ji rekla.

“Po kakšni logiki?” je vprašala.

“Moja mami je mavisonka,” sem ji odgovorila. Vampirka je razumela in šla pozdraviti sliko moje družine. Punci sta se še naprej prepirale jaz pa sem s treskom zaprla velikanska rdeča vrata in odkorakala v svojo sobo.

“Aisha! Pridi nazaj!” je zavpila Neža. Zavzdihnila sem. Tako je pa biti najstarejši. Vstopila sem v dnevno sobo.

“...začarala te bom v krastačo, če ne utihneš,” je zagrozila Lana.

“Ne jaz te bom naslednjič, ko zboliš pozdravila v krastačo,” ji je vrnila Neža.

“Zdaj pa dovolj!” sem zavpila. Sestri sta me vprašujoče pogledali. “Ne bom priča vajinemu prepiru! Sami se zmenita dovolj sta stari! Mene pa ne vpletajte v to!” sem zavpila in besna odšla. Mami me je vprašujoče pogledala.

“Greva v govorno sobo,” me je pozvala in jaz sem stopila za njo. “Povej kaj te muči,” je dodala.

“Lana in Neža nista dobra ekipa,” sem ji povedala. Vprašujoče me je pogledala. “Skregali sta se in še mene vpletali v to. Veš, da zlovštri...” sem dodala.

“V zoli govori zlozine,” me je prekinila.

“No vglavnem veš, da tepejo okrog. Lana se je smejala Neži in Neža Lani in potem so se začele grožnje...” sem nadaljevala.

“Ne obremenjuj se ti s tem,” me je ponovno prekinila. Zatem sem šla v svojo sobo. Pogovor z mamo me je vsaj malo pomiril. Oblekla sem si krvavo rdeče barve obleko, s katerimi sem bila videti kot prava vampirka. Pogledala sem na uro.

“Dvajset do petih,” mi je rekla z šepetajočim rezkanim glasom.

Super, sem pomislila. Lahko bom šla malo pogledati v Meglo.

“Tim, Lovro!” sem zavpila in brata sta bila že pri meni. “Gremo pogledati v Meglo?” sem vprašala in ljubitelja pustolovščin sta prikimala. Tako smo se preoblekli in odšli na dvorišče. Šla sem k zadnjim vratom, saj so bila sprednja zaklenjena, pa še sorodniki bodo vozili sem. Odprla sem črna železna vrata na kar je zelo zaškripalo.

“Molči!” sem ukazala in škripanje je ponehalo. Tedaj pa se je pred nami pojavil Alexei. Duh se je prikazal skozi steno gradu.

Važič, sem pomislila. Prešinila me je ideja.

“Alexei,” sem rekla mlajšemu bratu in duh me je z vprašljivimi očmi premeril. “Pojdi5,” sem mu ukazala odkimal je. “Mislim, da bo mami priklicovala duhove,” sem mu rekla in zasijale so mu oči. Takoj je stekel k mami in zadaj na pokopališče naših sorodnikov. Brata sta me zavistno premerila.

“Kaj?” sem vprašala.

“Kako ti je to uspelo?” je vprašal Tim.

“Vampirska moč?” je dodal Lovro. Odkimala sem.

“Sestrski instinkt,” sem jima odvrnila. Vprašujoče sta me premerila. Ponovno. Zavzdihnila sem. Danes pa res veliko vzdihujem. “Če bi se vidva več družila z brati in sestrami bi razumela,” sem jima vrnila. Že tretjič odkar smo zunaj sta me vprašujoče premerila. Naprej jima nisem znala več razlagati, zato sem ignorirala njune poglede in odprla na stežaj vrata. Vstopila sem v megleni gozd, ki nihče ne ve kam vodi.


Oprostite za velike presledke ampak išem z Wordom,
Heart