Živjo metuljčki.

“Super, vidve kar pojdita, Alexei ti pa pospravi staro sobo in se spokaj v novo.” Potem je šla vsa zaskrbljena po stopnicah v jedilnico. Z Vito pa sva se živčno spogledovali.
Lana je šla v svojo sobo delati napoj. Midve pa sva priganjali Alexeia. Po uri pogajanja nama še kar ni uspelo. Tedaj pa je v sobo vstopila Lana.
“Živjo!” je vesela naznanila.
“Živijo?” sva odvrnila.
“Sestavila sem nov recept.”
“Recept za kaj?”
“Oh za tvoj napoj Aisha.” Veselo smo se nasmehnile. Izpila sem stekleničko in šla v Vitino prejšnjo sobo. Vzela je stran opeko.
“Am Vita.”
“Ja?”
“Ne morem skozi to majhno luknjo.”
“Seveda lahko.”
“Ne ne morem.”
“Ja pa lahko.”
“Ne pa ne.”
“Ja pa ja.”
“Ne.”
“Ja.”
“Kako?”
“Za roko te primem in moja moč se podvoji. Upam.”
“Upaš?!”
“Ja upam.” Zavzdihnila sem. Vito sem prijela za roko in zaprla oči. V naslednjem trenutku sem bila že na ruševinah starega grada, ki je bil urejen za turiste. Bil je rjav, po hodniku pa se je vlekla stara raztrgana preproga. Ta grad je izgledal točno tako kot naš le, da je pet tisoč let mlajši. Tam so bile tudi naše slike. Čudno. Šli sva po betonski cesti z raznimi barvami hiš in vsemi oblikami. Prišli sva do hišne številke 730. Hiša je imela rdečo streho, tri nadstropja in bila je bele barve. Na dovozu so bili pravokotni tlakovci, ki so vodili do hiše. Pozvonili sva. Prikazala se je visoka gospa z vijoličnimi lasmi in enakim odtenkom obleke. Bila je visoka in zelo suha.
“Dober dan,” sva pozdravili.
“Živijo.”
“Iščeva Oskarja,” je rekla Vita.
“Aaaaaaaa. V prvem nadstropju na koncu hodnika na levo.”
“Najlepša hvala.” Odšli sva proti hodniku. Barva hodnika, ki je vodil v vsako izmed sob in se je iz njega vzdigovalo stopnišče. V predsobi je bilo veliko kipov. Stene so bile oranžne barve. Imeli so tudi veliko rjavo uro, znotraj katere so bile zlate številke. Soba je imela tudi veliko slik. Povzpela sem se na stopnišče in prišla na hodnik. Ta pa je bil čisto prazen. Vrata so bila iz hrasta. Potrkali sva. Notri je bil za računalnikom visok fant z rjavo- črnimi lasmi, ki je nosil siv pumin pulover, allstarke in modre kavbojke. Ravno nekaj je kričal v mikrofon.
“Oo hej Vita.”
“Živijo Oskar.”
“A to je torej ta Oskar, o katerem si mi govorila,” sem rekla nasmejana in jo sunila v ramo. Namenila mi je grd pogled.
“Kdo je pa to?” je vprašal.
“Aja to je moja starejša sestra Aisha.”
“Si že odprl moje pismo?”
“Kakšno pismo?”
“Tisto, ki sem ti ga dala na gradu.”
“Aja oprosti z prijateljem sva igrala fortnite. Zakaj ga rabiš?”
“Am aja spomnila sem se, da je to Aishino pismo za njenega fanta.”
“No izvoli.”
“O hvala. Moje pismo bi bilo pa bedno.”
“Oprosti zvečer sem ga hotel prebrat. Se mi je pa zdelo zanimivo, da bi mi rada dala pismo v tem času.”
“Zakaj?”
“Ali si iz srednjega veka?” Nasmehnil se je. “To so te zadevice.”
“Aja, ja saj sem vedela le zanimalo me je, če boš odgovoril neznanki.”
“Rekel bi, da sva že prijatelja.” Nasmehnila se je. “Tole je pa računalnik.” Oba sta se nasmehnila. Jaz pa sem ju le opazovala in se pri sebi hahljala.
Kako sta ljubka sem pomislila. Tedaj je v sobo vstopil še en tip.
“Kdo za vraga pa je to?!” je vprašal tip enak Oskarju le za eno glavo višji.
“To sta moji prijateljici,” je odgovoril Oskar. Po nekaj mučnih minutah, ki so se vlekle kakor ure je visoki fant spregovoril.


Upam, da vam je bilo všeč pa prosim pokomentirajte,
Heart